OKČERS

Moj novi blog.siol.net blog

Arhiv za ‘PREBLISKI’


INVENTURA 2012 I.

Verjamem v ljudi. Še vedno. Čeprav sem doživel nešteta razočaranja, bil nemalokrat izigran, še vedno ne razumem, da je lahko v človeški naravi tako zelo prevladuje zloba, pokvarjenost, nevoščljivost ali pa se čisto preprosto razrašča ego.

Skušam delovati analitično in vizionarsko in vesel sem, ko vidim pozitiven odziv, tako v rezultatih, kot v odnosih. A hkrati neizmerno žalosten in razočaran, ko naletim na neodobravanje, odpor, upor. In to pri ljudeh, ki imajo najmanj razloga za to, da ne bi verjeli, sprejeli, sledili, zaupali. Ljudje, ki so bili deležni (po)moči, ko so je bili potrebni, zaupanja, ko so se razvijali in potuhe, ko so grešili, so vzporedno razvijali čisto svojo pot vrednot in odnosov, se razvili v največje ideološke nasprotnike in upornike časa, ki se ne zavedajo negotovosti trga in usodnega trenutka.
Ljudje, ki so najbližje žarišču in bi morali biti temeljne oporne točke, zgled in gibalna sila.

Leto se končuje in res je bilo prelomno. Pokazalo je pravo sliko in nastavilo ogledalo odnosov. Razredčila, več kot prepolovila, se je množica privržencev, prijateljev, zaveznikov, podobno mislečih – a se je hkrati z osipom številčnosti zgostila kaša misli in omedila skleda idej prihodnosti. Žal ne za tiste, ki ne morejo slediti toku reke in bodo krneli na obrežju vse hitrejše reke razvoja.
Morda pa vstopijo v hitrejši, donosnejši, udobnejši čoln…..in mi po(do)kažejo….
vsem in vso srečo nesebično želim, …

  • Share/Bookmark

Rezultat movembra

November se je poslovil in tu je rezultat MOVEMBRA. Seveda samo zunanji. Glavni namen pa je globji.
Prvič od 18. leta starosti en mesec nisem uporabljal ostrih rezil na svojem obrazu…
Mesec je bil kar pester. Bilo je tudi srbeče, pa moteče (ko so dlake silile čez ustnice), ampak posebna izkušnja, ki pa se verjetno ne bo ponovila vsaj za 11 mesecev….

Ker me estetsko dejanje ni prepričalo, bom počakal spet na globji pomen.
Od 1. decembra sem spet (bolj ali manj) gladek pod nosom….

  • Share/Bookmark

Le padci nas krepe

Kolikokrat obupamo, se v strahu bojimo pristopiti h kakšnemu projektu ali sploh enostavno ne upamo vprašati, da ne bi izpadli neumni in raje molčimo, kot bi se po eni strani izpostavljali, po drugi pa rasli, bogatili.
Ampak prav porazi so tako kot pozitivna trema tista sol, ki nas žene naprej. Številni izumitelji, znanstveniki, geniji so šele po 1000 neuspehih prišli do rezultata. Njihovo razmerje med porazi in zmago je torej 1000 : 1, pa vseeno so postali nesmrtni, pomembno prispevali k razvoju človeštva, pripomogli k napredku in rasti na številnih modificiranih področjih. En izum namreč ne pomeni le ene izboljšave, ampak potegne za sabo plaz izboljšav neslutenih razsežnosti.
Včasih slišimo o sebi kakšno negativno mnenje, kritiko, tako za hrbtom, morda zgolj opravljanje slabo želečih, škodoželjcev, ali pa prispe do našega ušesa kvantaško opravljanje brez globje vsebine – a pusti na nas globoko sled. Kar slišimo iz druge roke, ponavadi ni namenjeno našim ušesom in bi bilo zdravo, če ne bi slišali. Ljudje o nas v naši nenavzočnosti ponavadi govorijo manj pazljivo, nekaj doda prinašalec sporočila in do nas lahko prispe pravi cunami in v nas sproži negativna čustva, gnev, slo po maščevanju, razočaranost…..same stvari, ki nas zavirajo in nam jih je nekdo hote vešče podtaknil, da bi nas zavrl, potlačil, ranil – ali pa se je to zgodilo nenamenoma z nizom naključij.
Ampak zakaj smo tako občutljivi na poraze, govorice, mnenje drugih!
Zakaj iz teh slabšalnih stvari ne znamo mirno potegniti zaključkov ter novih znanj in moči za nadaljnje korake.
Nekoč je Vlade Divac izjavil, da je njegov brat akademsko izobražen človek, a ga ne pozna nihče. Njega pozna kljub samo osnovni izobrazbi ves svet.
Govorijo o njegovih dosežkih, se radujejo njegovim rezultatom, a hkrati pišejo tudi o negativnih stvareh iz njegovega življenja. Človek bi se lahko sekiral, požrl, začel tožbe….
A dandanes je to cena uspeha. Uspeh je če se o tebi piše – tudi če v negativnem smislu si medijska zvezda, in. In tudi pisanja o uspešnih postanejo dolgočasna.
In takrat se pojavi dvoje:
- prvič, vsi smo pod kožo krvavi in vsak ima na vesti ali v preteklosti kakšne stvari in situacije, ki so obče gledano negativne
- mediji za ekskluzivnost novic, povečanje naklad…. lansirajo na pol izmišljene ali prirejene zgodbe
dejstvo je, da je pisanje o negativnem mnogo bolj brano in pričakovano pri bralstvu.
Vsi se nekako lažje identificirajo z zvezdniki ali vsaj tolažijo za svoje debakle, če slišijo da imajo tudi zvezdniki čisto preproste potrebe, pregrehe….

Ameriškega velezvezdnika iz NBA košarke Michaela Jordana pozna in čisla ves svet kot najboljšega košarkarja vseh časov.
A morda veste, da je v karieri zgrešil 9000 metov, doživel čez 300 porazov, kar 26 krat zgrešil odločilni met, ki bi lahko njegovi ekipi prinesel zmago.

Pa vseeno je največji. Ker je poizkušal, vztrajal – se ne zaprl vase ob neuspehih ali podvomil, ampak vztrajal in postal nesmrtna karizma. Povprečen igralec v svoji karieri sploh nima priložnosti izvesti odločilni zadnji met na tekmi, ki pomeni zmago ali poraz. Kaj šele igralec, ki je zgrešil 10, 20, 26 takih metov (seveda jih je tudi še enkrat toliko zadel in prinesel zmago).
Primerjajmo te odločilne mete v svoje življenjske situacije. Smo sposobni nadaljevati isto igro po 3, 4 ,5,…26 zgrešenih odločitvah?

  • Share/Bookmark

JEZA NA BALKONU

Kaj smo za vraga res tako majhni in maloštevilni in za povrh se še takoj, ko prestopimo mejo prelevimo v tujca, uporabljamo vse jezike, razen svojega materinega in tako ne pokažemo svoje prave identitete.
V sosednjih državah nad hoteli visijo vsemogoče zastave, le slovensko je treba iskati z mikroskopom.
Če nas je sram biti Slovenec, ne smemo biti jezni, če nas ne prepoznajo, posebej izpostavijo.

  • Share/Bookmark

MANJ JE VEČ, BOLJE

Po bolj turbolentnem prejšnji teden (organizacija in izvedba množične promocijske rekreativne prireditve), je za mano spet standardno nedeljsko jutro. Vstajanje nekoliko kasneje kot med tednom, okrog devetih, potem obvezno Sobotna priloga Dela – priloga, ki me vedno znova navduši in si jo lahko privoščim zaradi dolžine člankov v nedeljskem dopoldanskem ritualu.

Danes zunaj, na vrtu, v prijetnem sončku nadpovprečno toplega septembra. Kar nekako ne morem verjeti, da bi se to lepo dopoldne že proti večeru lahko sprevrglo v pravo pustošenje, ki ga napovedujejo ob silnih vsaj dvodnevnih  padavinah na našem območju.

Ampak treba je verjeti, se pripraviti. Včeraj sem preveril odtoke, na novo izkopal jarek ….

Kot ni prijetno razumeti napovedi, da je vse bližje nova finančna in gospodarska kriza. Smo mar generacija, ki mora dati skozi vse mogoče stresne situacije, najhujše v zgodovini človeštva. Pretresom kar ni videti konca in po logiki je lahko naslednja kriza le še hujša od sedanje, že vsaj iz dveh preprostih razlogov. V prejšnjo smo vsi skupaj vstopili z nekaj rezerve, iz katere smo črpali dodatno moč, zdaj pa smo vsi že na robu obupa zaradi dejstva, da agonije še ni konec, pa trka že nova, globlja, z bližjim žariščem in zato še bolj pogubnim scenarijem.

Na napovedane poplave sem začel pripravo takoj po napovedih. In čeprav naj bi se nad nas izlila sila narave, se je bojim manj (vsaj v tem primeru) kot sile, ki jo nad nas pošilja človeška nespamet, požrešnost in posledično pot v prepad.

Čaka me še nekaj obveznosti v pisarni, zato se počasi odpravljam z vrta. Ob poti imamo zasajeno vinsko trto, čeprav že nekaj let ne stiskamo mošta, okušamo domače kapljice. Brajde, ki bolj služijo senci. In ki nikoli niso bile škropljene, nikoli gnojene. Pač rastejo v svojem ritmu in so srečne in mi zadovoljni s senco, okrasom doma…..

In letos so se razbohotile z neverjetno lepimi in velikimi grozdi – kot da bi bile hvaležne, da jih čim bolj pustimo v miru v svoji naravni harmoniji.

Z veseljem si utrgam vsak dan grozd ali dva in tekne mi.  Kar bo ostalo bomo (kot vsako leto) ponudili pravim čarovnikom vina, da oberejo in vključijo v svoj pridelek.

Občudujem ta čudež narave. Da lahko bos stojim na travi, prsti iz katere je zrasla rastlina in si skoraj brez posredovanja človeške roke izborila svoje mesto pod soncem – in kako zelo tekne tak sad, ne le v ustih, je balzam od prsta na nogi do temena in še vsaj pol metra okrog silhuete telesa.

Ne posreduje mar človek prevečkrat v naravo s svojo požrešnostjo! Ko hoče izsiliti več in večje na račun »ekonomske opravičenosti», »nuje po preživetju človeštva«. V naravi je poskrbljeno za vse, s posredovanjem izsiljujemo prav to, kar nam sledi – naravne katastrofe in gospodarske in finančne krize!

  • Share/Bookmark

Hvala ti, Shirley

Topli sončni dnevi kličejo na plano in ni lepšega kot fizična aktivnost v naravi. Včeraj sem prekolesaril 40 km, za danes pa imel v planu enkrat daljšo turo, a sem si zadnji trenutek premislil in se na pot odpravil z avtom in potem pešačil kar nekaj kilometrov. Zelo uspešna kulisa za bistrenje duha, zorenje zamisli in umiritev kupa nadležne navlake v glavi.

Priznam, da sem vmes pomisli na klope, pa kače in podobne nevarnosti, ki pa so se mi k sreči izognile iz vidnega ali čutnega polja. Sem pa pri koncu poti doživel zares neprijetno izkušnjo, pravo nočno moro kolesarjev in pohodnikov. Iznenada so me izza odprtega vhoda neke hiše napadli trije psi. Renčaje so se zapodili proti meni in največji med njimi je z odprtim gobcem premeril obseg mojega stegna. Začutil sem bolečino in pomislil, kaj bo naslednji cilj. Roki sem nagonsko dal na hrbet in nepremično stal in v mislih začel ponavljati – “ne bojim se vas”. A pogledati jih nisem upal, bili so tako blizu, da sem slišal njihov izdih in tako glasni, da so z zobmi rezali zrak med nami. Ko sem poškilil proti bolečemu stegnu sem videl, da so hlače (na srečo dolge) cele, a jih je popačila izboklina, ki me je spominjala na mini kranjsko klobaso, ki jo v hotelih ponudijo za zajtrk.

Renčanje se je kar nadaljevalo in od nikjer nobene žive duše na dveh nogah. Pomislil sem, da bom tako stal do večera, samo da ohranim to minimalno pat pozicijo. Bil sem priseben, vse bolj miren, čeprav je polt po telesu kar lila od pričakovanja izida.

Potem sem se spomnil na “zdravilo” Shirley in v mislih začel polniti veliko rdeče srce z mirom, ljubeznijo, dobroto…. Če ne bi videl, ne bi verjel. Renčanje je postajalo vse bolj otožno, manjša dva sta se kar umaknila, največji pes pa je vztrajal še kakšnih pet minut, renčal vse bolj zamolklo, že tako brez kazanja zob in se nazadnje tudi on umaknil. Opazoval sem še nekaj minut – s premikanjem ne bi rad izzval še enega napada z zaletom – in se končno odločil za počasne korake v smeri od koder sem prišel, čeprav je bila to do avta daljša pot.

Hvaležen sem, da nisem bil na kolesu, ker takrat bi težje ustavil svoje gibanje in tako izzval hujši napad, zagotovo pa ne bi na makadamu in še rahlo navkreber razvil hitrost čez 40 km/h, da bi se jih znebil.

Lepo je biti v naravi, peš ali s kolesom, lepo poslušati ves ta utrip favne in flore, a kaj ko je del njiju lahko tudi tako krut – tudi v naravi vladajo zakoni in pravila (predvsem branjenja teritorija in preživetja).

  • Share/Bookmark

Gnusi se mi, da moram živeti v takem svetu

Sicer mi je trener nogometašev Reala iz Madrida totalni nastopač, blefer, šminker, tako kot tudi njegov glavni zvezdnik. Ampak današnja njegova izjava se mi že nekaj časa mota po glavi. Občasno živim z njo zadnje mesece.

Tudi sam sem prevečkrat razočaran nad pokvarjenostjo in zahrbtnostjo ljudi, nad svetom brez morale in ljudmi brez obraza. In sem se že bal, da je z mano kaj narobe, a zdaj vem, da ni – ker če najbolj cenjeni in najdražji trener na svetu izjavi moja občutenja, potem z mano ne more biti kaj hudega narobe.

Sva že dva – in to ne kdorkoli, pomislite samo kakšna je najina skupna mesečna plača….

Ampak potem sem dobil današnje angelsko sporočilo:

… samo BODI: “Pojdi dalje in bodi iskren do sebe, upaj si biti drugačen, delati napake. Ustvarjaj, saj v stvarjenju obstojaš v svetu, polnem sanj, ki kipijo iz tvojega srca, v edinosti, ljubezni in sovraštvu, čudenju in grozi, nežnosti in bolečini, veselju in svetlobi.«

In sem dobil nov zagon.

Ker sem iskren in hkrati zahteven do sebe. In hočem vsem dobro, predvsem pa hočem biti za vse dober. Naivno, nemogoče. Lahko pljujem kri, a tudi bruham ogenj. In če sem zdaj v jarku, bom kmalu tudi jaz na široki cesti in nekatere stvari se na žalost/srečo ne pozabljajo..

V sebi čutim ogromno energijo in čeprav nemale ustaljene aktivnosti potekajo nemoteno in že zdaj pomenijo presežek za visoko povprečneže, iščem svoj prostor pod svodom v uresničitvi nadaljnjih ambicij, prvinskega poslanstva, ki vre in žge od prevretosti in sili skozi pokrov na plano.

In svet verjetno res ni tako pokvarjen, da bi se gnusil…..

  • Share/Bookmark

Ko mora nedonošenček (vsaj za nekaj časa) v pokoj

Nelagoden je občutek spoznanja predolgega oklevanja, ko spoznaš, da se ideja, ki je dolgo rasla in se bogatila v tebi, pa se še vseeno zdela nekoliko prezelena za rojstvo, začne uresničevati v drugem gnezdu, tako blizu, da jo je nesmiselni gojiti naprej, ker dve stebli ne bi imeli dovolj rodovitne prsti.

  • Share/Bookmark

Vikend blog

Če je pisanje bloga v svoji primarni zasnovi spletni dnevnik, potem bi se tega vikenda dotaknil bolj na tak način. Sobotno dopoldne sem preživel v službi in čeprav rad pravim (ali celo trdim) , da sem zaradi narave svojega dela v službi 24 ur na dan, se bom tem temam tokrat namenoma izognil.

Maj je končno pokazal svoj pravi obraz, čeprav še vedno s pridihom aprilske muhavosti, a vseeno so sončni žarki že toliko okrepljeni, da se da pri oblačenju zanesti na oblačila brez rokavov in da zunaj prijetno diši in brenči od prebujajočih se silnic narave. Neverjetna togost mora vladati našemu umu in zaležanosti zaznave, ko nam morajo žuželke in ptički zamrmrati, da je napočil čas obsežnejšega gibanja v naravi.

In prav prijetno, četudi fizično utrujajoče sem si zastavil sobotno popoldne. Najprej duhat opojne vonjave pravkar spodrezane trave, cvetlic in raznih naravnih ekstraktov, ki prebudijo žleze v nosu do meje omamnosti, nostalgije, čutnega orgazma. Sploh ker se je le nekaj deset metrov stran proti nosnicam in naprej dvigal  vonj po na tričetrt posušeni travi. In mešanica sveže pokošene trave in sena je balzam za še tako utrujeno glavo in dušo. Le postati je treba, ugasniti motor kosilnice in zgolj inhalirati, sprejemati najpristnejše darove narave in najglobje občutke povezave med zemljo in človekom.

Upam le, da za vso to rastlinje to ni boleče početje. Da pomeni košnja olajšanje, nov razrast z novimi svežimi energijami, vonji. Da, prepričan sem, da to godi tako zemlji kot travi in cvetlicam. Prepričan, ko vidim zanemarjene travnike, kjer se že leto ali leta ni sprehodila kosilnica. Tisitm rastlinam prav gotovo ni bolje, lepše. So zapuščene, zanemarjene, prerasle s sprijenimi izrodki in z vse bolj uničujočo podrastjo. In nimajo več energije, vonja… in kaj sta trava in  kaj so rože brez svojega posebnega eteričnega učinka – kot plastičen ponaredek s Kitajske, kjer lahko ustvarijo ceneno imitacijo vsega in vsakogar.

Po kratkem okrepčilu sem imel to sobotno popoldne v planu še en pristen stik z naravo. Da bi potem utrujen zaspal in se svež in razbremenjen tegob vsakdana zbudil v novo jutro. Zatopil sem se v najbolj primarni eksistenčni poseg človeka v naravo. Lastnoročno sem zalučal semena ajde na pripravljeno prst, se vživel v trenutke, ki niso poznali časa. Kako sem zajel seme v prgišče, ga zalučal in se je ugnezdilo med prst, kjer bo počakalo na kakšno kapljico dežja, vzbrstelo in bom ponosno spremljal vsak milimeter njegove rasti – vse do prelepih cvetov, ki bodo polepšali okolico hiše in vse do prihoda ajdove kaše v taki ali drugačni obliki na mizo še dolgo v zimo in pomlad prihodnjega leta.

Ja, čas je tekel tako spontano in pristno in sploh ni bilo pomembno, da sem zamudil prvi polčas finala Lige prvakov v nogometu… med nekimi Nemci, ki več sploh niso Nemci in Italijani, ki mi ne “sedejo” in jim zamerim, da so s totalnim bunkerjem uničili nasprotnika z najbolj privlačno romantično igro – večna dilema: se nogomet igra za rezultat ali gledalce??!!

In nedeljsko prebujanje se je zavleklo tja do pol desetih, nekaj zaradi razvade, še bolj pa zaradi utrujenih udov. S katerimi je podobno v praksi kot v slovnici. Med utrujenimi in utrjenimi ni veliko razlike, le vztrajati je treba. To dopoldne me je čakala še ena posebna miselno kreativna izrazna naloga. Že dvasjet let vodim srečanje cerkvenih pevskih zborov, po novem je to celo škofijsko srečanje. Vedno vem pravočasno za termin, a v vseh dvajsetih letih nikoli nisem veznega besedila pisal dan, teden, mesec prej. Vedno to storim v zadnjem do- ali o- poldnevu. Instiktivno, doživeto. Čeprav zadnji trenutek, vložim v to ogromno energije, ker hočem da so napovedi izvirne, da dopolnijo dogajanje s svojstveno vsebino in globjo izpovedjo. Nekaj najbolj uspelih napovedi bom celo objavil v naslednjem blogu, tako za pokušino, o čem pišem.

Ob pol treh je bil pričetek srečanja, letos trinajstih zborov iz celega Pomurja, z obeh strani reke Mure. Takoj po koncu pa sem odbrzdel na pomembno tekmo za boj za obstanek med nogometnimi tretjeligaši. Zmagali smo s

5 : 0 in si ob ugodnem razpletu drugih srečanj že dve koli pred koncem tudi teoretično dokončno (čeprav smo to vsi verjeli že od začetka) zagotovili obstanek v tem rangu tekmovanja. Tokrat lahko rečem le: bravo sodniki. Morda so nam prestrogo izključili igralca (v obdobju, ko se je še “lomil” rezultat, pri 2 : 0), ampak ne med igralci, ne med gledalci ni bilo nobene pripombe o tem. Ker smo videli, čutili, da sodnik sodi pošteno in avtoritativno in ima vajeti v svojih rokah in nima vseh prisotnih za norca, kot se je to dogajalo prejšnji konec tedna.  Sledilo je kratko praznovanje in sporočilo s tekme “mojega” drugega varovanca, NK Serdica, ki je v nižji ligi prav tako znagala z izidom 5 : 0.

In od vikenda je ostal le še a. Glede na to, da je bil in naporen in uspešen, bi človek pričakoval, da bo noč mirna in spokojna. A kot sem omenil na začetku, v službi sem 24 ur na dan in noč pred novim delovnim dnem to nikakor ne more biti. A o tem morda kdaj drugič…….

  • Share/Bookmark

Dve dlani in vsaj pet korakov

 

Dotik. Fizični kontakt.

Največja potreba sodobnega človeka. Vsi hrepenimo po dotiku, po nežnem pomirjujočem občutku miru in sprejetosti v tem krutem hitrem dnevnem ritmu.

Tople dlani, konic prstov na teleščku se razveseli že dojenček. Ljubeča roka mu odpira pota v stotera zemeljska vprašanja in odpira tisočera vrata skozi katera stopa z matriko najranejših dotikov.

 

Pet prstov. Dlan. Rokovanje

Nekaj tako osebnega. Podati drugemu v roko nekaj tako svojega. Dlan, gnezdo topline, matrike osebnosti. In sprejeti njegovo.

Spustiti človeka v svoj intimni prostor, v svojo neposredno bližino, v sfero, kjer ga čutimo v svoji auri je božje dejanje. Ga gostiti, se z njim radostiti, mu odpirati krila, dajati blagoslov za nova spoznanja, odkritja, nadaljevanje poti.

Mistična moč združitve dveh svetov, energij, prepleta živčnih končičev in pretoka toplote v magični občutek ugodja, sprejema, skladnosti, začetka uresničevanja celote.

 

Ko dva človeka napravita pet korakov z roko v roki, je to več kot zgolj prijateljstvo.

Prijateljski je celo še lahko objem ali pozdravni poljub na lica ali ne preveč poglobljeno na usta, sprehod dveh za roko držečih to ni.

Bežen, radoveden, površen  in zato ne tako globoko doživet je lahko celo spolni odnos – zgolj v sferi »prijateljski«. Brez ponovitve, bolj za šalo, foro, pač da še nekaj sprobaš, ali pa da ne rečeš ne če bi bilo že fajn nekaj novega.

In vidiš, občutiš fizično nekaj o čemer si sanjaril. Nekaj o primerljivosti in analizi likov in tridimenzionalnih geometrijskih teles.

Ampak, ko se zavestno odločiš narediti pet korakov v sozvočju topline in energije rok, to ni več mačji kašelj. To je prvi znak rojevanja ali napredka novega sozvočja dveh ločenih svetov v ozvezdju ljubezni.

Dotik ljubljene osebe je najbolj balzamična izkušnja budnega in zavednega stanja človeka. Najbolj primarno dejanje in hkrati prvo od najbolj globokih. Drugo in tretje lahko sledita precej pozneje ali nikoli.

Ko se dlani dveh različnih ljudi (po možnosti različnih spolov) združita, se zasmeje srce angelom in obmolknejo najbolj škodoželjna nadzemeljska bitja. Združeni dlani predstavljata iz dveh enot enajst mogočnih borcev, deset prstov in skupne skulpture, ki akumulirajo podeseterjeno moč na energijskem nivoju.

 

Zame je bil to vedno blažen trenutek. Okušanje topline, miline.

In če sem naredil ob tem stiku pet korakov, je to pomenilo nekaj velikega, življenjskega. Nekaj kar narediš le nekajkrat v življenju, le z zares izbrano peščico, z nekom ki ti pomeni nekaj več.

In če opazim ta pojav pri kom bližnjem, takoj vem pri čem je.

Ni treba več besed, celo v potrditev pogleda v oči ne.

Dve dlani in vsaj pet korakov sta zame nebeško znamenje.

Ali pa opozorilni klic v sili.

In lahko je dan še tako lep in tema klepeta še tako prijetna – tak prizor ljubljene osebe s tretjo mi vrže podboje s tečajev. In se kot krt, sicer z majhnimi, a vztrajnimi lopatkami  zarinem v notranjost in kopljem in rovam, najprej sam sebi do kritičnega stanja posesam kri. In izgubim občutek, več sploh ne zaznavam, a pravijo, da ne le sebi.

Zato.

Najlepši pogled na svetu je na dva, ki naredita vsaj pet korakov …… z drobno opombo…….

 

  • Share/Bookmark