OKČERS

Moj novi blog.siol.net blog

Arhiv za ‘PANONIKA’


MARTINOVANJE NEKOLIKO DRUGAČE

Martinovo soboto so veličastno in svojstveno obeležili tudi v Trdkovi, z originalnim družabnim srečanjem Pozdrav jeseni. V dvorani vaško gasilskega doma so se zbrali malodane vsi vaščani in tudi nekaj obiskovalcev iz sosednjih vasi.
V okviru razširjenega martinovanja so, poleg tradicionalnega krsta mošta, pripravili tudi razstavo domačih likerjev (nabralo se jih je čez 30 različnih vrst) in pa kulinarično razstavo.
Gospodinje, snahe, zeti….so se potrudili in pripravili širok izbor predjedi (kanapeji s šunko, škampi, španska mini pita, makaronova solata…. ), enolončnic (pasulj, bograč, gobova mlečna juha, segedin…), glavnih jedi (med katerimi seveda terminu primerno nista manjkali niti raca in gos) in pa tudi sladic (razne pogače, biskviti, prekmurska gibanica, polnjeno pečeno jabolko v testu….).
Po razstavi je seveda sledila poskušnja, ki se je razvila v pravo pojedino pozno v noč.
Skratka, prijetno druženje vaščanov – brez nepotrebnih pompoznih najav in iskanja čim večjega komercialnega izplena.
In morda je prav zato prav, da se glas o tako redkih pristnih in nekomercialnih druženjih v teh časih pokaže tudi širši javnosti.
V ne tako davnih časih so pastirji na pašo prinesli vsak svojo malico, jo »razstavili« in potem skupno pojedli. Ne nazadnje je tudi prekmurski bograč nastal tako, da so vaščani prinesli različne stvari od doma in skuhali enotno enolončnico (zato je za tradicionalni bograč značilna pestra izbira različnih vrst mesa…).
In sodobno različico smo v organizaciji domačega gasilskega in kulturnega društva doživeli prejšnjo soboto domačini v Trdkovi – jedi so bile sicer pripravljene doma, a po razstavi skupno zaužite v dvorani.

  • Share/Bookmark

Vikend blog

Če je pisanje bloga v svoji primarni zasnovi spletni dnevnik, potem bi se tega vikenda dotaknil bolj na tak način. Sobotno dopoldne sem preživel v službi in čeprav rad pravim (ali celo trdim) , da sem zaradi narave svojega dela v službi 24 ur na dan, se bom tem temam tokrat namenoma izognil.

Maj je končno pokazal svoj pravi obraz, čeprav še vedno s pridihom aprilske muhavosti, a vseeno so sončni žarki že toliko okrepljeni, da se da pri oblačenju zanesti na oblačila brez rokavov in da zunaj prijetno diši in brenči od prebujajočih se silnic narave. Neverjetna togost mora vladati našemu umu in zaležanosti zaznave, ko nam morajo žuželke in ptički zamrmrati, da je napočil čas obsežnejšega gibanja v naravi.

In prav prijetno, četudi fizično utrujajoče sem si zastavil sobotno popoldne. Najprej duhat opojne vonjave pravkar spodrezane trave, cvetlic in raznih naravnih ekstraktov, ki prebudijo žleze v nosu do meje omamnosti, nostalgije, čutnega orgazma. Sploh ker se je le nekaj deset metrov stran proti nosnicam in naprej dvigal  vonj po na tričetrt posušeni travi. In mešanica sveže pokošene trave in sena je balzam za še tako utrujeno glavo in dušo. Le postati je treba, ugasniti motor kosilnice in zgolj inhalirati, sprejemati najpristnejše darove narave in najglobje občutke povezave med zemljo in človekom.

Upam le, da za vso to rastlinje to ni boleče početje. Da pomeni košnja olajšanje, nov razrast z novimi svežimi energijami, vonji. Da, prepričan sem, da to godi tako zemlji kot travi in cvetlicam. Prepričan, ko vidim zanemarjene travnike, kjer se že leto ali leta ni sprehodila kosilnica. Tisitm rastlinam prav gotovo ni bolje, lepše. So zapuščene, zanemarjene, prerasle s sprijenimi izrodki in z vse bolj uničujočo podrastjo. In nimajo več energije, vonja… in kaj sta trava in  kaj so rože brez svojega posebnega eteričnega učinka – kot plastičen ponaredek s Kitajske, kjer lahko ustvarijo ceneno imitacijo vsega in vsakogar.

Po kratkem okrepčilu sem imel to sobotno popoldne v planu še en pristen stik z naravo. Da bi potem utrujen zaspal in se svež in razbremenjen tegob vsakdana zbudil v novo jutro. Zatopil sem se v najbolj primarni eksistenčni poseg človeka v naravo. Lastnoročno sem zalučal semena ajde na pripravljeno prst, se vživel v trenutke, ki niso poznali časa. Kako sem zajel seme v prgišče, ga zalučal in se je ugnezdilo med prst, kjer bo počakalo na kakšno kapljico dežja, vzbrstelo in bom ponosno spremljal vsak milimeter njegove rasti – vse do prelepih cvetov, ki bodo polepšali okolico hiše in vse do prihoda ajdove kaše v taki ali drugačni obliki na mizo še dolgo v zimo in pomlad prihodnjega leta.

Ja, čas je tekel tako spontano in pristno in sploh ni bilo pomembno, da sem zamudil prvi polčas finala Lige prvakov v nogometu… med nekimi Nemci, ki več sploh niso Nemci in Italijani, ki mi ne “sedejo” in jim zamerim, da so s totalnim bunkerjem uničili nasprotnika z najbolj privlačno romantično igro – večna dilema: se nogomet igra za rezultat ali gledalce??!!

In nedeljsko prebujanje se je zavleklo tja do pol desetih, nekaj zaradi razvade, še bolj pa zaradi utrujenih udov. S katerimi je podobno v praksi kot v slovnici. Med utrujenimi in utrjenimi ni veliko razlike, le vztrajati je treba. To dopoldne me je čakala še ena posebna miselno kreativna izrazna naloga. Že dvasjet let vodim srečanje cerkvenih pevskih zborov, po novem je to celo škofijsko srečanje. Vedno vem pravočasno za termin, a v vseh dvajsetih letih nikoli nisem veznega besedila pisal dan, teden, mesec prej. Vedno to storim v zadnjem do- ali o- poldnevu. Instiktivno, doživeto. Čeprav zadnji trenutek, vložim v to ogromno energije, ker hočem da so napovedi izvirne, da dopolnijo dogajanje s svojstveno vsebino in globjo izpovedjo. Nekaj najbolj uspelih napovedi bom celo objavil v naslednjem blogu, tako za pokušino, o čem pišem.

Ob pol treh je bil pričetek srečanja, letos trinajstih zborov iz celega Pomurja, z obeh strani reke Mure. Takoj po koncu pa sem odbrzdel na pomembno tekmo za boj za obstanek med nogometnimi tretjeligaši. Zmagali smo s

5 : 0 in si ob ugodnem razpletu drugih srečanj že dve koli pred koncem tudi teoretično dokončno (čeprav smo to vsi verjeli že od začetka) zagotovili obstanek v tem rangu tekmovanja. Tokrat lahko rečem le: bravo sodniki. Morda so nam prestrogo izključili igralca (v obdobju, ko se je še “lomil” rezultat, pri 2 : 0), ampak ne med igralci, ne med gledalci ni bilo nobene pripombe o tem. Ker smo videli, čutili, da sodnik sodi pošteno in avtoritativno in ima vajeti v svojih rokah in nima vseh prisotnih za norca, kot se je to dogajalo prejšnji konec tedna.  Sledilo je kratko praznovanje in sporočilo s tekme “mojega” drugega varovanca, NK Serdica, ki je v nižji ligi prav tako znagala z izidom 5 : 0.

In od vikenda je ostal le še a. Glede na to, da je bil in naporen in uspešen, bi človek pričakoval, da bo noč mirna in spokojna. A kot sem omenil na začetku, v službi sem 24 ur na dan in noč pred novim delovnim dnem to nikakor ne more biti. A o tem morda kdaj drugič…….

  • Share/Bookmark

Grobarji slovenskega klubskega nogometa (spet) na pohodu?

23. krog tretje slovenske nogometne lige. Martjanci. Nedelja, 16.maj 2010. Prekmurski derbi med domačo Čardo in ekipo Tromejnik Goričanka Kalamar.

Vsa čast mojim igralcem gostujoče ekipe. Kljub rahlemu dežju in težkemu igrišču odličen prvi polčas. Borben, navdahnjen, kombinatoren, stalno nevaren za nasprotna vrata. Polčas bi lahko po igri, premoči in priložnostih dobili z dvema do trema goli prednosti. Žal je trenutek nepazljivosti ob koncu botroval izenačenju na 1 : 1.

Prelomni trenutek celotnega srečanja se je zgodil v 49. minuti. In v dobro slovenskega nogometa upam, da je glavni sodnik res slabo videl in ocenil situacijo v kazenskem prostoru in čisti start našega branilca na žogo ocenil kot prekršek za najstrožjo kazen. Res iskreno upam, da je prišlo do nenamerne napake, čeprav NAPAKE  TEKME, ki je spremenila tok dogodkov in uničila lepo tekmo, ki so jo sodniki komaj pripeljali do konca. Ob dosojeni neobstoječi enajstmetrovki je sodnik namreč takoj podelil še dva rumena kartona (zaradi prekrška!!!!! in ugovarjanja) – kar so bile tri velike napake hkrati (ki bodo zaradi kartonov imele direkten vpliv tudi v naslednjem krogu).

Res je, da pomoči stranskega sodnika ni mogel pričakovati. To, kar je počel ta mož v rdečem je bila prava burleska. Ob črti je tekal gor in dol brez glave in repa, ponavadi z vsaj deset meterskim zaostankom za zadnjo linijo, včasih celo proti gol avtu ko so žoga (in igralci) bili že zdavnaj na sredini….. Zastavico pa je dvigoval na pamet, po nekem svojem sistemu

Upam, da je res šlo le za slab dan, nesposobneža , komika, ki je zabaval gledalce v hladnem in mokrem popoldnevu…

Kajti če ne – če je šlo za kakšno direktivo ali bog ne daj celo stimulacijo….. če gre za reševanje kakšnega drugega kluba  pred izpadom…..  potem dragi moji, ki stojite v ozadju vedite, da ste grobarji slovenskega klubskega nogometa.

 

Če se komu zdi, da je v ligi preveč prekmurskih klubov, potem naj vam zagotovim, da bomo dali od sebe vse, da v ligi ostanemo. Da si to zaslužimo smo dokazali neštetokrat, na športen način, na igrišču.  Med drugim prejšnji teden z gladko  zmago proti direktnemu konkurentu. Imamo najboljši obisk v ligi,  mlado perspektivno domačo ekipo, kot eden redkih smo premagali vodilnega in na redko kateri tekmi smo bili nadigrani …..

Ob tej priložnosti bi čestital ekipi sosedov od  Grada, ki gredo po naši poti in se nam bodo po vsej verjetnosti v naslednji sezoni pridružili v tem rangu tekmovanja. Veselim se našega derbija, ki bo pravi praznik slovenskega nogometa in čeprav za nekatere »zgolj« tretjeligaški gorički derbi verjetno tekma z največjim obiskom tistega vikenda, z vsaj okrog 1000 gledalcev, kar celo za polovico prvoligaških klubov (z novim državnim prvakom vred) predstavlja celomesečni obisk tekem.

Nogomet pa se igra predvsem za gledalce.

Če kdo misli drugače, lahko v Sloveniji ustanovi inovativno  »ligo za zeleno mizo« in naj funkcionarji lobirajo in testirajo svoj vpliv in tako pridemo do končne lestvice.

  • Share/Bookmark

GORIČKO V MOJEM SRCU II.

Preden se odpravim na večerno državno slovesnost

“združitev prekmurskih Slovencev z matičnim narodom”

bi rad potožil nad našo majhnostjo, oddaljenostjo in poniževalnim odnosom našega “matičnega naroda” do nas Prekmurcev.

Za ponazoritev naj omenim le novico na Siolovih straneh z naslovom “Prekmurski Slovenci praznujejo združitev z matico”.

- prireditev bo pred gradom (mimogrede: grajsko poslopje z največ sobanami na Slovenskem) pri Gradu na Goričkem – na fotografiji pa je romanska rotunda, ki stoji v vasi Selo, na drugem koncu Goričkega.

- “….ki bo zbranim na prizorišču ponudil poetičen vtis o Goriškem  in Prekmurju”, pri čemer bi rad opozoril, da je Goriško na čisto drugem koncu Slovenije kot Goričko, ali še desetkrat bolj oddaljeno od Goričkega, kot Selo od Grada  …

Kot Prekmurec, Goričanec se čutim (znova) prizadetega in ponižanega. 

Pa čeprav:

- a ni majhen tisti, ki ne obvlada osnovnih pojmov, ali se od njih ne poduči, preden jih javno (in kot del svojega profesionalnega dela) obelodani

- a ni omejen tisti, ki se mu zdi dvesto kilometerska razdalja tako velika oddaljenost, kot da je to Bogu za hrbtom, nekje na koncu sveta in s tem opravičuje svojo nonšalantnost s “tak gor nekje”

- a naj se nad sabo zamislimo mi, ali tisti iz “ centralne matice”, ki tako podcenjevalno, neprofesionalno pišejo o nas 

Pa vseeno sem zadovoljen, da v članku ni zatajeno vsaj to, da so umetniška besedila, ki bodo interpretirana na slovesnosti, avtorska dela umetnikov, rojenih na Goričkem (Dušan Šarotar, Milan Vincetič, Ernest Ružič, Štefan Kardoš in Feri Lainšček).  (ker ponavadi so vsi naši umetniki, športniki …. najkasneje med študijem v Ljubljani ali Mariboru, razglašeni za občane teh mest).

In zato bom z veseljem in še večjim ponosom in tudi iz inata šel na proslavo.

Da pokažem, da sem pravi Prekmurec, Goričanec.

Da pokažem svojo pripadnost tudi svojemu “matičnemu” narodu.

Da se mu predstavimo.

Kot skromen prispevek k boljšemu poznavanju Goričkega pa predlagam tudi ogled mojega članka na tem blogu z naslovom GORIČKO V MOJEM SRCU.

  • Share/Bookmark

Ivan Camplin

“Na Srebrnem bregu menda ni srebra, lahko pa najdemo zlato, zlato posebne, najboljše sorte. Na Srebrnem bregu lahko najdemo zlatega človeka”

(iz uvoda h knjigi Ivan Camplin: Mojih 90 let)

In je dočakal 96 let. Čil, skromen, predan svojemu poslanstvu skoraj do zadnjega dne. Velik, zlat človek. Duhovnik Ivan Camplin, častni kanonik, izseljenski duhovnik v Franciji, škofov tajnik, pesnik, pisatelj, urednik Novin, dopisnik, Titov odlikovanec, Pomurec leta 2001…..

Ko se je preselil v mojo bližino je rekel: Zdaj živim v raju, v najlepšem zemeljskem raju.

In prav tu ga je iz tega zemeljskega v pravi raj pospremilo 63 duhovnikov, škof in dva pomožna škofa - na pogrebu v vasi, ki šteje komaj kakšnega prebivalca več.

Ivan, odšli ste. Ostale so neizbrisljive sledi vašega poslanstva.

  • Share/Bookmark

Hiša na Srebrnem bregu

Srebrni breg je svojčas veljal s svojimi 404 metri za najvišji hrib v Prekmurju.
Srebrni – menda po barvi brez, s katerimi je poraščeno njegov vrh.
Po drugih virih, pa naj bi se včasih imenoval – Srečni breg.

In ni toliko pomembna njegova višina (uradno ni več najvišji hrib Prekmurja), kot njegova geografska
lega. Dolga desetletja je namreč predstavljal zadnjo slovensko točko pred “železno zaveso”, zastraženo in zavarovano mejo z Madžarsko.
Ko je bil odprt mejni prehod Martinje – Gornji Senik je ta isti hrib dobil ime – vstopna vrata v Porabje.

In na pobočju tega hriba sem rojen in le slab kilometer stran, še vedno na pobočju Srebrnega brega,
živim še zdaj. Kljub večkratnim daljšim izletom (šolanje, vojaški rok, druge aktivnosti) in sli po svetu,
ostajam zvest.
Kot čutim posebno energijo na določenih krajih, ki so povezani z zgodovino in nastankom slovenstva (Tihany, Blatnograd, Salzburg, Chiemsee, …..) tako me skrivna sila priklenja na Srebrni breg.

In ko mi domači Moški kvartet zapoje:

Hiša na Srebrnem bregu
gleda daleč v širni svet.
Tja odšli so vsi otroci,
en ji ostal je le zvest.

Jaz ostal sem na tem bregu,
ki srebrno se blešči,
jaz ostal sem na tej zemlji,
ki mi srečo le deli.

Hiša na Srebrnem bregu
je za mene več kot raj,
tu prebivam s svojo ženo,
tu ostal bom vekomaj.

(avtor besedila: Lojze Kozar ml., avtor glasbe: Ciril Kozar; izvedba: Moški kvartet Martinje)
se raznežim in odločim temu kraju in tem ljudem dati še kaj.
In sebi: zgraditi novo hišo na Srebrnem bregu.

  • Share/Bookmark

Zgodovinskih 20 ob meji

Bližina meje, pravzaprav celo tromeje, mi je bila položena v zibelko.
In v zadnjih 20, 25 letih, od kar sem torej sposoben tudi aktivno posegati v tukajšnji prostor in čas, sem bil priča res neverjetnim preobratom.
Odraščal sem ob bodeči žici in minskem polju, v sedemdesetih in osmedesetih letih prejšnjega stoletja.
Proti sosednji vasi, pa čeprav so tudi v njej živeli (porabski) Slovenci, je bil že pogled pregrešen in
misel kazniva. Do te vasi (Gornji Senik) je vodila pot dolga 80 km in to z mnogimi postanki in preverjanji,
ter zasliševanji, kam, zakaj, kako …..
Pa je prišel Gorbačov in je padla ograja in so bile pobrane mine (ki kljub opozorilnim tablam,
morda v resnici sploh niso obstajale). Režim ob meji je bil še vedno strog, nadzorovan, v stometerskem
pasu ob meji je bilo gibanje prepovedano.
Takrat sem bil star že dovolj, aktiven sem bil v lokalnem funkcionarskem aparatu in začela se nam je dogajati civilna iniciativa.
Tedensko smo prevozili pot do 80 km oddaljene sosednje vasi, utrjevali stike in pripravljali prvo srečanje,
ki se je zgodilo leta 1989. Vložili smo ogromno časa, energije. Vendar smo čutili, da se bo stvar
premaknila naprej le, če bomo dovolj “pritiskali” mi, tukaj živeči, z obeh strani meje.
Imeli smo stalne stike z vladama obeh držav, organizirali smo srečanja meddržavnih komisij, opravljali
smo pionirsko delo in upam trditi vsaj za kakšno leto pospešili dogajanja okrog mejnega prehoda.
Leta 1990 smo dosegli prvo začasno odprtje mejnega prehoda Martinje – Gornji Senik, leta 1992 pa je
prišlo do rednega obratovanja mejnega prehoda.
Mejnega prehoda, ki je bil zelo pomemben za obstanek in razvoj naše manjšine na Madžarskem. S tem
so Slovenci na Madžarskem, ki so prav takrat ustanavljali svojo Zvezo, dobili neposreden stik s svojo
domovino, z maternim jezikom, sorodniške vezi so se znova vzpostavile, mnoga nova prijateljstva in
tudi nove ljubezni so na novo zaživeli. Do sosednje vasi je bil znova le en kilometer.

In prejšnji teden se je zgodil nov zgodovinski mejnik dogajanja okrog meje med Martinjem in Gornjim Senikom. Priča smo bili dokončnemu dvigu rampe in nemotenemu pretoku ljudi, blaga, vseživljenjske
energije, sreče, ljubezni, prijateljstva ….
V samo dvajsetih letih mojega življenja je prišlo do veličastnih, gromozanskih sprememb.

Ponosen sem, da sem vztrajal z delom in življenjem na tem območju.
In ponosen sem, da sem tudi sam dodal kamenček v mozaik teh dogodkov.
Bil sem eden glavnih (lokalnih) organizatorjev gibanja v teh časih.
Enega obdobja je konec in zahvalil bi se najpomembnejšim “sodelavcem”:
S slovenske strani:
- novinarka Silva, dopisnica iz Porabja – ki mi je v takratnih “železnih” časih posredovala neprecenljive
podatke za prve stike
- domačin Lojze, naš idejni vodja
- drugi člani neformalnega lokalnega odbora
- najvišji predstavniki takratne skupne murskosoboške občine (z županom Andrejem in njegovimi
sekretarji na čelu)
- predstavniki policije, carine

In v trajnem spominu mi ostajajo stiki s Slovenci iz Porabja, ki so prav tako zavzeto sodelovali (bili
so na odgovornih mestih in hkrati zelo zavedni in požrtvovalni) in so mi
še zdaj ljubi prijatelji:
- Martin,
- Marijana,
- Andreja,
- Jože
- Katarina
in še mnogi drugi.

  • Share/Bookmark

Ne obupaj, Milan

Božični večer je pred nami.
In jaz že nekaj dni premišljujem o tebi. O zgodbi, ki sem jo slišal pred kratkim.
Ki me je pretresla, zamajala temelje.

Zakaj, Milan?
Ne obupaj vendar!

Vsak človek pade v depresijo, mi bolj čustveni še bolj in še prej.
Ampak ti, kot pesnik, ki si našemu jeziku poklonil 8 samostojnih pesniških zbirk, to veš dobro.

Ne bom omenjal tvojega priimka, ker ta trenutek ni važen.

Vsakega oblije tu pa tam grenka bolečina spoznanja, da se bližajo prazniki – a ti si sam.

Tudi bolezni krute zobje so se ti kazali, a verjemi s to diagnozo živi vsak drugi Slovenec po petdesetem.

Obup in predaja – to je največji sovražnik.

Ti to veš, razumeš. Ti si o tem pisal. Verjemi. Vsaj sebi.

Življenje je preveč sveto, preveč enkratno, preveč od drugega dano – da bi se ga smelo skrajševati.

Splača se ti obrniti tok dogajanja. Se boriti. Vztrajati. Tudi zate bo prišla nova pomlad.
Pomlad, ko bi bolezen pozabljena, obup potlačen v najtemnejše konce zavesti.
Pomlad, ko bo zacvetela nova iskra ljubezni in v tebi razvnela nov žar ustvarjalnosti.

  • Share/Bookmark

Nigdar neboš znala

Včeraj je Feri Lainšček v Slovenskem domu v Monoštru predstavil svojo novo pesniško zbirko

                            NIGDAR NEBOŠ ZNALA

                           (Moje prekmurske verzuške pa kejpi)

Feri namreč cel čas svojega bogatega ustvarjanja piše, kot pravi, za svojo dušo, tudi v svojem “materinem jeziku” – v goričkem narečju.  Tako se mu je nabralo takih verzušk za celotno knjigo, prvič pa je v knjigi objavil tudi svoje fotografske izdelke.

Te narečne pesmi so še posebno melodične, zato ni čudno, da jih je že kar nekaj uglasbenih in na predstavitvi smo lahko prisluhnili kar štirim v zborovski izvedbi skupine Zarja iz Puconec.

Večer, ki mi je izvabil roso v oči in napel rokave s pokončnimi kocinami.

Vsa čast in hvala avtorju, zboru in enkratni gostiteljici Marijani Sukič (glavna in odgovorna urednica časopisa Porabje).

Za vas pa, za pokušino nekaj po mojem izboru:

SAMO TIJ

Sakši zatvor je kda prazen,

sakša kurva je kda dama,

sakša ljubav je kda kazen,

sakša sneja je kda sama.

Sakši boug je včasi slejpi,

sakša pout je malo krijva,

sakši vrag je komi lejpi,

sakše drejvo se vugijba.

Samo tij si moja lujba,

nikdar nede štera drujga,

samo tij si moja mala,

sikdar v srci boš ostala.

NASKRIVMA

Gda je tista zijma bijla, duga zijma brez sniga,

v Sobote je megla bijla, siva megla brez oka.

Te san lejko s tebof bijla, s tebof bijla naskrivma,

te san tebi rada bijla, rada bijla od srca. 

Gda je prvi snejg zapadno, megla se je zdignila,
prvo so stopaje vidli, te so znali ka sva dva.
Sobota je guče mejla, muva sva na raznok šla,
sama odin gori doli, mejra neman več doma.

VSE DE ŠČE, KAK JE BILOU

Vse de šče, kak je bilou.
Ftiči do pa voter bou,
šteri de oblake gnou.
Ribe do pa mejsec bou,
šteri plava nad vodou.

Vse de ešče, kak je bilou.
Gojno de pa rosa bou,
štera spadne na rokou.
Sunce de pa Mijra bou,
štera gnala de kolou.

Vse de ešče, kak je bilou,
samo ge več nemo tuj veslou,
samo ge več nemo mijmo šou.

  • Share/Bookmark

Noč čarovnic pri Gradu na Goričkem

Čarovnice so svojo letošnjo noč (kar celodnevno prireditev) pri Gradu na Goričkem kar pošteno zacoprale. Lilo je že nekaj dni prej in tudi na nedeljski čarovniški dan, ob tradicionalni prireditvi ob največjem gradu na Slovenskem, se napajanja že tako razmočene zemlje ni končalo.

Številne dobro pripravljene stojnice z domačimi goričkimi dobrotami v tekočem, trdnem in mešanem stanju, so veliko bolj kot prejšnja leta in predvsem ogromno pod pričakovanji, samevale.

Če se je lani vrtela številka obiskovalcev okoli 25.000, je letos zbralo pogum in predvsem dobro obutev in oblačila tam nekje med 4 do 5 tisoč najhrabrejših.

 

Če se gremo malo sodobne ekonomske logike in matematike:

-         lani 25.000 obiskovalcev

-         predvidevanje, da bo letos številka narasla na 30.000

-         priprava pristnih slastnih dobrot (bograč, pasulj, pečenice s kislim zeljem, odojki, langaš, razni namazi na domač ržen kruh,  ocvirkove pogače, gibanice, repnjače, pečen kostanj, mošt ….) za predvideno množico

-         na Goričkem so prazniki kulinarične olimpiade (toliko glede kvalitete) in če pričakuješ v hiši dva gosta, jima pripraviš pojedino vsaj za štiri (poduk o kvantiteti)

-         in če predvidevamo, da je prireditev -  ki ni prerasla le lokalnih okvirov, ampak tudi slovenske, saj je bilo v prejšnjih letih ogromno obiskovalcev tudi iz tujine – obiskala le šestina pričakovanih, me skrbi, koliko prvovrstnih dobrot je šlo v nič

 

Pester pa ni bil le kulinarični, ampak tudi širši program, ob srednjeveško čarovniškem pridihu, tudi zabavno glasbeni.

Čez popoldne in v noč so se zvrstili nastopi skupine Plamen, Franca Gorze,  Mance Špik, Vlada Kreslina z Malimi bogovi ter Pop designa z Miranom Rudanom.

Izpostavil bi predvsem zelo profesionalen nastop Mance Špik. Njen nastop se je začel v še kar močnem dežju, pa vseeno ob točno napovedani uri Pred. zbrano (takrat še ne preveč številno) občinstvo je stopila in svoj celotni nastop opravila na delu odra, ki ni bil pokrit in se tako izenačila in v dežju zlila s svojimi oboževalci, ter v tako visokem ritmu, da si je vmes celo slekla jakno, opravila svoj nastop. Zelo profesionalno. Pokazala je svoj odnos do tistih pod odrom, do prirediteljev, nenazadnje do svojega honorarja. Tudi za ceno pljučnice.

Ob tem sem se spomnil lanskega nastopa zvezdnika mladih in predvsem najstnic – Domna Kumerja, ki je zamudil na prizorišče vsaj uro in pol (ker se pač ni prej pozanimal, kje je Goričko in skozi kakšno množico obiskovalcev se bo moral prebiti do odra) v prelepem nedeljskem popoldnevu in potem po nastopu ignoriral že prej dogovorjene intervjuje mladih novinark šolskega glasila.

 

To pišem v koledarski noči čarovnic (31.10.) in sanjam, da bi kakšen pladenj ali cekrček nedeljskih dobrot v tej noči namesto med živalsko krmo pristal na moji  mizi.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

  • Share/Bookmark