OKČERS

Povsem nenačrtno in nepripravljen sem si danes ogledal nov slovenski film Pokrajina št.2,celovečerni prvenec Vinka Moderndorferja.
Imeli smo družinsko popoldne in čeprav sem to nekoč že doživel,je izpadlo tokrat res ekskluzivno. Nekoč sem že gledal film, bilo je v nedeljskem dopoldnevu (ta termin so logično ukinili) z le še tremi pari oči.
Danes je bil termin precej bolj atraktiven, nedeljsko popoldne,pa tudi film precej obetaven, nov slovenski celovečerec, le nekaj dni po premieri.
Pa vseeno. V dvorani za 120 obiskovalcev smo si lahko privoščili družinsko ekskluzivo. Jaz, žena in hčerki. Ena stara morda že ravno dovolj,da je bil film sploh primeren zanjo.
Rdeča nit filma aktualna, čeprav se vleče že predolga desetletja. Povojni poboji, obračunavanje med partizani in domobranci. Umirajo zadnji predstavniki takratne odločilne veje oblasti, minilo je šest desetletij, a je tema za Slovenijo še vedno nezaključena, za Slovence pa še vedno usodna. Na žalost tudi za tiste, ki so se rodili mnogo mnogo kasneje.
Tudi v filmu, ki vmes tankočutno vpleta celo dokumentarne prizore, se zgodi serija umorov oz. pospravljanja očividcev, ki so se vsi po vrsti , ne zavedajoč se globokih usodnih niti v daljnji preteklosti, znajdejo v klobčiču povezanosti s pomembnim tajnim dokumentom, ki je šest desetletij v varnem sefu varoval osebno vpletenost posameznika.
Čistka zajame celo verigo povsem nedolžnih in morda tudi nekoliko grešnih oseb (katerih »grehi« pa vsekakor niso vredni likvidacij), ki so imele posreden ali neposreden stik z dokumentom, ki je za nekoga predstavljal alibi za dolgo »čisto« življenje.

Film je poln krutih prizorov ubijanja. Kri je nekaj samoumevnega. Eksekutor pa svojo nalogo izvede predano do konca, čeprav bi lahko končal že prej. Predano, hladnokrvno, zaupniško, dokončno, brez napak, profesionalno.

Prav na profesionalnost je na začetku filma opozarjal mojster svojega vajenca. In ker ta ni bil profesionalen, zavedla ga je priložnost za korak več (vzel je denar in nevede tudi usoden dokument) in to plačal s pogubo sebe in vseh, ki so mu bili najbližje.

Poleg krvi, film zaznamujejo še številni prizori, ki mestoma mejijo že na pornografijo. Ja, nekaj lepih in zanimivih kadrov ljubljenja, divjega strastnega seksa med glavnim junakom in njegovo ljubico. Tudi s posnetki izpod stropa, v katerih Marko Mandič pokaže svoje vzburljivo napenjanje mišic zadnjice, kot da bi hotel tekmovati s svojo soprogo, ki je navduševala s svojim oprsjem in strastnimi prizori v Zajtrku. Tokrat je glavni mačo on. Uspešno se izmika dobrohotni in skrbni zaročenki, simpatičnemu in ustrežljivemu prijatelju in šefovi vsiljivi hčerki, a s svobodomiselno, nagajivo in atraktivno ljubico si da duška celo pred naključnim fantkom z liziko sredi supermarketa.

Popoldne, ki se je skratka obrnilo nepričakovano.

In film, ki mislim, da bo še zelo polemičen. Povojni poboji, vključevanje cerkve, eksekucije še v novem tisočletju …. Vse to so teme, ki jim film znova priliva kisa na odprte rane.

Lep teden. Uspešen. Tako prijeten.
Le škoda, da ni bil končan že v petek ob 15.
Mar moram res misliti na vse, še najmanj nase?
Mar moram res biti obziren do vseh, le do sebe ne?
Mar res lahko en pozabljen pijanček - ki spominja na pingvina
in si utrjuje svojo pot, na odstavnem pasu daleč od šefov, dogajanja,
do uboge penzije, ki bo le poglobila njegovo agonijo, in ki bi za pločevinko
piva bil pripravljen izdati najbolj prvinsko in nič slabega hotečo skrivnost -
pokvari tako nebeško razpoloženje, zmoti usklajeno človeško simfonijo nadduha,
vstopi s svojo rušilno neotesanostjo v najintimnejše prekate človeškega bitja.

Mar se katastrofa človeškega bitja sploh zaveda cunamija,ki ga je povzročil.
Za prgišče užitka v svoji bolni glavi, zadoščenja, občutka pomembnosti.
Se mar mali mož ne zaveda, da bo tak le še manjši. In niti ne več mož. Zgolj mali,
vedno manjši, majceni kupček drekca, ki se ga že zaradi smradu vsi od daleč izogibajo.

Manacor je drugo največje mesto priljubljenega španskega otoka Mallorca.
Šteje 27.ooo prebivalcev in je pomembno središče proizvodnje nakita iz biserov.
Tam namreč že od leta 1902 poteka proizvodnja prestižnih biserov blagovne znamke Majorica.

In tam se je rodil in odraščal tudi največji biser, 185 cm visoki in 85 kg težki.
Z neprecenljivo vrednostjo. Potencialom, ki začenja svoj pohod k rušenju rekordov.
23 letni Rafael Nadal

Pravkar je osvojil olimpijsko zlato medaljo in pravkar postaja št. 1 svetovnega tenisa.
Doslej je zaslužil z igranjem profesionalnega tenisa približno 20 milijonov dolarjev, vendar se njegova prava žetev
šele začenja.
Bil je rekordno dolgo (kljub svoji mladosti) št. 2 svetovnega tenisa, vse od 25. julija 2005, zdaj se začenja njegova vladavina
v prestižnem in donosnem belem športu.

Sam sem se trikrat mudil v tem prijetnem, ne prevelikem, a lepo urejenem mestu.
Spodnja slika je nastala letos januarja pred najbolj znano turistično znamenitostjo okrožja Manacor -Zmajeve jame

http://ramalak.blog.siol.net/files/2008/08/dsc02290.JPG

Preden se odpravim na večerno državno slovesnost

“združitev prekmurskih Slovencev z matičnim narodom”

bi rad potožil nad našo majhnostjo, oddaljenostjo in poniževalnim odnosom našega “matičnega naroda” do nas Prekmurcev.

Za ponazoritev naj omenim le novico na Siolovih straneh z naslovom “Prekmurski Slovenci praznujejo združitev z matico”.

- prireditev bo pred gradom (mimogrede: grajsko poslopje z največ sobanami na Slovenskem) pri Gradu na Goričkem - na fotografiji pa je romanska rotunda, ki stoji v vasi Selo, na drugem koncu Goričkega.

- “….ki bo zbranim na prizorišču ponudil poetičen vtis o Goriškem  in Prekmurju”, pri čemer bi rad opozoril, da je Goriško na čisto drugem koncu Slovenije kot Goričko, ali še desetkrat bolj oddaljeno od Goričkega, kot Selo od Grada  …

Kot Prekmurec, Goričanec se čutim (znova) prizadetega in ponižanega. 

Pa čeprav:

- a ni majhen tisti, ki ne obvlada osnovnih pojmov, ali se od njih ne poduči, preden jih javno (in kot del svojega profesionalnega dela) obelodani

- a ni omejen tisti, ki se mu zdi dvesto kilometerska razdalja tako velika oddaljenost, kot da je to Bogu za hrbtom, nekje na koncu sveta in s tem opravičuje svojo nonšalantnost s “tak gor nekje”

- a naj se nad sabo zamislimo mi, ali tisti iz “ centralne matice”, ki tako podcenjevalno, neprofesionalno pišejo o nas 

Pa vseeno sem zadovoljen, da v članku ni zatajeno vsaj to, da so umetniška besedila, ki bodo interpretirana na slovesnosti, avtorska dela umetnikov, rojenih na Goričkem (Dušan Šarotar, Milan Vincetič, Ernest Ružič, Štefan Kardoš in Feri Lainšček).  (ker ponavadi so vsi naši umetniki, športniki …. najkasneje med študijem v Ljubljani ali Mariboru, razglašeni za občane teh mest).

In zato bom z veseljem in še večjim ponosom in tudi iz inata šel na proslavo.

Da pokažem, da sem pravi Prekmurec, Goričanec.

Da pokažem svojo pripadnost tudi svojemu “matičnemu” narodu.

Da se mu predstavimo.

Kot skromen prispevek k boljšemu poznavanju Goričkega pa predlagam tudi ogled mojega članka na tem blogu z naslovom GORIČKO V MOJEM SRCU.

Evropsko nogometno prvenstvo se preveša v zadnjo, odločilno fazo.

Spominjam se tednov, ko smo na taistem tekmovanju imeli tudi svojo reprezentanco.

Med šestnajstimi reprezentanti je bilo 14 -ićev, 1 Nemec in 1 Čeh.

Magična kombinacija slovenske nogometne pravljice.

Včeraj sem zavestno preskočil prenos prvega polčasa zadnje tekme četrtfinala evropskega nogometnega prvenstva. Pa so menda Španci in Italijani tako hranili moči in naboje za drugi polčas (in jih niso uporabili niti takrat). Bolj me je namreč zanimala finalna oddaja Zvezde pojejo.

Bila je referendumska nedelja,  z rekordno slabo udeležbo. Kjer cerkveni lobi ni videl posebnih interesov in ni pognal svojega uveljavljenega mehanizma. A je le-ta deloval v že omenjeni finalni oddaji. Evidentno je bilo namreč, kdo je najslabši pevec med šesterico finalistov (trije profesionalci in trije priložnostni - naključni pevci - a t.i. slovenske zvezde) - najslabšega scenskega nastopa mu ni zameriti, zaradi narave njegovega poklica.

In vendar - zmagal je premočno. S svojo živahno sopevko je prejel toliko glasov kot ostala para skupaj.

Še en finale se je končal - še eno slovensko telefonsko glasovanje. Še en izid je bil znan vnaprej.

Svetla točka oddaje so vsekakor Mali ekrani, bend, ki je znal izvabiti v živo tako široko paleto različnih evergreenov v novih, prirejenih priredbah. In pa seveda nenadkriljivi (so)voditelj Peter Poles. Mož improvizacije, trenutka - a temeljito pripravljen, pa še vedno nagajivo sproščen. In aktualen. Z zadnjim stavkom pred poletno pavzo morda še preveč. Zasebno aktualen.

Peter, le redki (oz. redke) bodo lahko to poletje LEPO DOJILE. Tvoja izvoljenka pač. 

Ob vsem napredku zdravstva in vsemogočem obvladovanju in poseganju v človeško telo,
se vseeno fogajajo naravnost banalne stvari.

Kompletna slovenska reprezentanca v smučarskih skokih se pred najprestiznejšim tekmovanjem
v letu (novoletna turneja) znajde na bolniškem.
Damjan: “Teče mi iz vseh lukenj. Priklopili so me celo na infuzijo.”

In to navkljub strokovnemu nadzoru in spremljanju treningov in priprav.

(Ali pa gre, glede na rezultate naših v prvi seriji prve tekme, ko so bili praktično (brez diskvalifikacije Peterke) trije med prvih petnajsz, za kakšno “infuzija vzpodbudo” ?? !!)

p.s.
Še en svež, nekoliko manj reprezentativen primer:
v soboto sta v Špas teatru v Mengšu odpadli dve predstavi 5moških.com - zaradi bolezni.
(iz teatra so nam novico o odpovedi posredovali, ko smo bili že na pol poti do 200 km oddaljenega
gledališča!)

Bližina meje, pravzaprav celo tromeje, mi je bila položena v zibelko.
In v zadnjih 20, 25 letih, od kar sem torej sposoben tudi aktivno posegati v tukajšnji prostor in čas, sem bil priča res neverjetnim preobratom.
Odraščal sem ob bodeči žici in minskem polju, v sedemdesetih in osmedesetih letih prejšnjega stoletja.
Proti sosednji vasi, pa čeprav so tudi v njej živeli (porabski) Slovenci, je bil že pogled pregrešen in
misel kazniva. Do te vasi (Gornji Senik) je vodila pot dolga 80 km in to z mnogimi postanki in preverjanji,
ter zasliševanji, kam, zakaj, kako …..
Pa je prišel Gorbačov in je padla ograja in so bile pobrane mine (ki kljub opozorilnim tablam,
morda v resnici sploh niso obstajale). Režim ob meji je bil še vedno strog, nadzorovan, v stometerskem
pasu ob meji je bilo gibanje prepovedano.
Takrat sem bil star že dovolj, aktiven sem bil v lokalnem funkcionarskem aparatu in začela se nam je dogajati civilna iniciativa.
Tedensko smo prevozili pot do 80 km oddaljene sosednje vasi, utrjevali stike in pripravljali prvo srečanje,
ki se je zgodilo leta 1989. Vložili smo ogromno časa, energije. Vendar smo čutili, da se bo stvar
premaknila naprej le, če bomo dovolj “pritiskali” mi, tukaj živeči, z obeh strani meje.
Imeli smo stalne stike z vladama obeh držav, organizirali smo srečanja meddržavnih komisij, opravljali
smo pionirsko delo in upam trditi vsaj za kakšno leto pospešili dogajanja okrog mejnega prehoda.
Leta 1990 smo dosegli prvo začasno odprtje mejnega prehoda Martinje - Gornji Senik, leta 1992 pa je
prišlo do rednega obratovanja mejnega prehoda.
Mejnega prehoda, ki je bil zelo pomemben za obstanek in razvoj naše manjšine na Madžarskem. S tem
so Slovenci na Madžarskem, ki so prav takrat ustanavljali svojo Zvezo, dobili neposreden stik s svojo
domovino, z maternim jezikom, sorodniške vezi so se znova vzpostavile, mnoga nova prijateljstva in
tudi nove ljubezni so na novo zaživeli. Do sosednje vasi je bil znova le en kilometer.

In prejšnji teden se je zgodil nov zgodovinski mejnik dogajanja okrog meje med Martinjem in Gornjim Senikom. Priča smo bili dokončnemu dvigu rampe in nemotenemu pretoku ljudi, blaga, vseživljenjske
energije, sreče, ljubezni, prijateljstva ….
V samo dvajsetih letih mojega življenja je prišlo do veličastnih, gromozanskih sprememb.

Ponosen sem, da sem vztrajal z delom in življenjem na tem območju.
In ponosen sem, da sem tudi sam dodal kamenček v mozaik teh dogodkov.
Bil sem eden glavnih (lokalnih) organizatorjev gibanja v teh časih.
Enega obdobja je konec in zahvalil bi se najpomembnejšim “sodelavcem”:
S slovenske strani:
- novinarka Silva, dopisnica iz Porabja - ki mi je v takratnih “železnih” časih posredovala neprecenljive
podatke za prve stike
- domačin Lojze, naš idejni vodja
- drugi člani neformalnega lokalnega odbora
- najvišji predstavniki takratne skupne murskosoboške občine (z županom Andrejem in njegovimi
sekretarji na čelu)
- predstavniki policije, carine

In v trajnem spominu mi ostajajo stiki s Slovenci iz Porabja, ki so prav tako zavzeto sodelovali (bili
so na odgovornih mestih in hkrati zelo zavedni in požrtvovalni) in so mi
še zdaj ljubi prijatelji:
- Martin,
- Marijana,
- Andreja,
- Jože
- Katarina
in še mnogi drugi.

Zašto su ti oči,

umorne i tužne,

zaboravi na sve dane ružne,

svoju ruku mi daj.

Voljela bih nočas

dok je mjesec mlad,

da još jednom čujem,

reči te - volim te.

Vsak dan dvakrat si ogledam video in vsak dan dvakrat opravim petelinjo malico.

Z lesene deske mlaskajoče izginjajo tankorezani kosi suhe salame, suhega mesa, kisle kumarice iz steklenice ali tanke rezine sveže rumene paprike.

Konec poletja začeta dieta je v čutni jeseni izplahnela v nepogrešano meglico.

Feri klasa si, Goričanci smo ponosni nate.

Knjigo sem prebral na dah takoj po izidu,  Markova umetelna nadgradnja pa je  ustvarila pravo čutno vizualizacijo in me porinila v nov slog življenja. 

stari (domači) kraji
stari prijatelji
stare ljubezni
nova hrepenenja
malice po petelinje

Zadnje tedne se ogromno misli, energije in tiskarske barve preliva na temo Ambrusa, Romov, slovenske tolerantnosti …

Mnenja se razhajajo. Slovenija se deli na dva pola. So (bili) res Romi tako grozni in nevzdržni, ali so domačini tako nestrpni do drugačnosti, da je ne prenesejo več.

Težko je soditi od daleč.

V pomoč in razmislek pa podajam pismo domačinke, ki je priromala na moj mail.

Saj za boljše razumevanje situacije je pomembno slišati več plati zvona.

Ambrus

Ime te dolenjake vasi ste gotovo že slišali. To pismo pišem, ker so skrajno neprofesionalni slovenski mediji popolnoma izkrivili realno sliko dejanskega problema.

Izseljeni Romi niso bili edini prebivalci tabora v Dečji vasi. V tem taboru so se kar naprej menjavali najrazličnejši “civili”, povečini z zločinsko preteklostjo. Ker je lokacija tabora dokaj na samem, je bila idealna za neke vrste azil z vso mogočo sodrgo. Prav zato krajani ves čas opozarjamo, da ti ljudje niso bili izseljeni zaradi svoje narodnosti - to bi bilo skrajno nepravično(!) - oditi so morali, ker so gojili, zganjali in prikrivali kriminal. K razrasti le-tega je med drugim pripomogla tudi velika oddaljenost policijske postaje. Dogodki zadnjega tedna so bili tako ukrep krajanov iz obupa, ki je sledil stopnjevanju strahu do vrha. Veste, osnovne kulturne razlike so bile s strani vaščanov sprejete pred 40 leti, ko so se Romi trajno naselili v Suhi krajini. “Razlike” s katerimi pa ti ljudje danes tako grobo kršijo zakon, še posebej tiste, ki predstavljajo kršitev osnovnih človekovih pravic, niso bile in nikakor ne smejo biti sprejemljive! Tekom let so se poleg običajnih kraj pridelkov in živali, vrstile tudi hujše protizakonite aktivnosti: vlomi in kraje, najraje v hiše starejših ljudi, ki živijo sami, več vlomov v okoliška župnišča, cestne blokade z ostrim kamenjem ali deskami, ponimi žebljev, kraja mobilnih telefonov, napad na gobarke, grožnje z uperjeno puško v mimovozeči avtomobil, izsiljevanja, podkrepljena z grožnjo, da boš ubit ali posiljena, lansko leto je policija zasegla večje število strelnega orožja in mamil, nedaven napad na Jožeta Šinkovca pa je bil že drugi poskus umora v dveh letih. To in podobno je krojilo nape vsakdanje življenje. Zadnjo žrtev tega tabora so mediji prikazali kot pretepaškega moškega - resnica pa je, da je branil svojo zidanico pred dobro znanimi vlomitelji. S tem si je nakopal maščevanje in skorajšnjo smrt. Jožetu so se na glavni cesti v blokado postavili trije avtomobili, za njim še dva, tako da je bil ukleščen mednje ter na milost in predvsem nemilost prepuščen Čmaku in njegovim romskim kompanjonom; kaj je sledilo veste. Na dejstvo, da ti z njive zmanjka kakšna glava zelja smo se kar navadili, nihče pa se nikoli ne bo navadil na to, da ti strežejo po življenju. Živeti v nenehnem strahu je sila mučno. Če tega niste doživeli, si ne morete predstavljati, kaj se godi človeku, ko med vožnjo ugleda uperjeno cev puške. Jaz sem jo. Občutek tesnobe je nepojmljiv; Naj ustavim? Peljem naprej? Naj kličem policijo? Ne, kaj pa če me naslednjič ustavijo?! Gotovo bodo vedeli, da sem jaz klicala …

Neverjetno kako hitro se je slovenska policija organizirala za zaščito in varovanje tabora in njegovih prebivalcev. Sprašujem se, kje je bila ta javna služba med padanjem kola po Jožetovi glavi, kdo je varoval njega, kdo je varoval domove, avtomobile, njive in življenja vaščanov? Varuhu človekovih pravic pa vse skušaj kar nekako ni jasno. Ne samo, da ni bil v Ambrusu, ob nepreverjenih dejstvih in opazovanju od daleč si drzne dajati nekakšne pavšalne izjave in s tem grobo zavajati širšo slovensko javnost. Ali pa preprosto ne loči med etičnim sporom in bojem proti leglu kriminala. Veste g. Hanžek, nihče od Romov ni bil napaden, nihče ubit. Napaden je bil Jože Šinkovec iz Ambrusa! Ko smo izvedeli, da bo do izselitve končno prišlo, nismo čutili zmagoslavja. Ne. Čutili smo veliko olajšanje. Zato je zadonela Zdravljica. Naj rojak Suhokranjčan prost bo vsak, ne vrag zločinski, le pošten sosed naj bo mejak!

Da izseljeni skupini življenje v Postojni ne odgovarja je razumljivo, saj nimajo raziskanega rajona, “poslovnih” poznanstev in informacij o imetju okoliškega prebivalstva. Medijem pa se bolj problematična zdi skrb za perjad, ki je ostala v taboru, kot Jožetovo zdravje. Močno upam, da zaradi težkih poškodb glave ne bo imel trajnih posledic. V kolikor preživi.

Dragi bralci, Ambruška zgodba je dolga več desetletij, ne en teden. Zadnjih 12 let je potekal boj za osnovno človekovo pravico - za mir. Za mir, ki upam da ga bomo končno deležni. Žal pa se še vedno bije še en boj - Jožetov boj za življenje. Zato, Jože, drži se!

Mi smo s tabo! Bog je s tabo! Drži se!