OKČERS

Moj novi blog.siol.net blog

Arhiv za ‘Aktualno’


INVENTURA 2012 I.

Verjamem v ljudi. Še vedno. Čeprav sem doživel nešteta razočaranja, bil nemalokrat izigran, še vedno ne razumem, da je lahko v človeški naravi tako zelo prevladuje zloba, pokvarjenost, nevoščljivost ali pa se čisto preprosto razrašča ego.

Skušam delovati analitično in vizionarsko in vesel sem, ko vidim pozitiven odziv, tako v rezultatih, kot v odnosih. A hkrati neizmerno žalosten in razočaran, ko naletim na neodobravanje, odpor, upor. In to pri ljudeh, ki imajo najmanj razloga za to, da ne bi verjeli, sprejeli, sledili, zaupali. Ljudje, ki so bili deležni (po)moči, ko so je bili potrebni, zaupanja, ko so se razvijali in potuhe, ko so grešili, so vzporedno razvijali čisto svojo pot vrednot in odnosov, se razvili v največje ideološke nasprotnike in upornike časa, ki se ne zavedajo negotovosti trga in usodnega trenutka.
Ljudje, ki so najbližje žarišču in bi morali biti temeljne oporne točke, zgled in gibalna sila.

Leto se končuje in res je bilo prelomno. Pokazalo je pravo sliko in nastavilo ogledalo odnosov. Razredčila, več kot prepolovila, se je množica privržencev, prijateljev, zaveznikov, podobno mislečih – a se je hkrati z osipom številčnosti zgostila kaša misli in omedila skleda idej prihodnosti. Žal ne za tiste, ki ne morejo slediti toku reke in bodo krneli na obrežju vse hitrejše reke razvoja.
Morda pa vstopijo v hitrejši, donosnejši, udobnejši čoln…..in mi po(do)kažejo….
vsem in vso srečo nesebično želim, …

  • Share/Bookmark

Rezultat movembra

November se je poslovil in tu je rezultat MOVEMBRA. Seveda samo zunanji. Glavni namen pa je globji.
Prvič od 18. leta starosti en mesec nisem uporabljal ostrih rezil na svojem obrazu…
Mesec je bil kar pester. Bilo je tudi srbeče, pa moteče (ko so dlake silile čez ustnice), ampak posebna izkušnja, ki pa se verjetno ne bo ponovila vsaj za 11 mesecev….

Ker me estetsko dejanje ni prepričalo, bom počakal spet na globji pomen.
Od 1. decembra sem spet (bolj ali manj) gladek pod nosom….

  • Share/Bookmark

MARTINOVANJE NEKOLIKO DRUGAČE

Martinovo soboto so veličastno in svojstveno obeležili tudi v Trdkovi, z originalnim družabnim srečanjem Pozdrav jeseni. V dvorani vaško gasilskega doma so se zbrali malodane vsi vaščani in tudi nekaj obiskovalcev iz sosednjih vasi.
V okviru razširjenega martinovanja so, poleg tradicionalnega krsta mošta, pripravili tudi razstavo domačih likerjev (nabralo se jih je čez 30 različnih vrst) in pa kulinarično razstavo.
Gospodinje, snahe, zeti….so se potrudili in pripravili širok izbor predjedi (kanapeji s šunko, škampi, španska mini pita, makaronova solata…. ), enolončnic (pasulj, bograč, gobova mlečna juha, segedin…), glavnih jedi (med katerimi seveda terminu primerno nista manjkali niti raca in gos) in pa tudi sladic (razne pogače, biskviti, prekmurska gibanica, polnjeno pečeno jabolko v testu….).
Po razstavi je seveda sledila poskušnja, ki se je razvila v pravo pojedino pozno v noč.
Skratka, prijetno druženje vaščanov – brez nepotrebnih pompoznih najav in iskanja čim večjega komercialnega izplena.
In morda je prav zato prav, da se glas o tako redkih pristnih in nekomercialnih druženjih v teh časih pokaže tudi širši javnosti.
V ne tako davnih časih so pastirji na pašo prinesli vsak svojo malico, jo »razstavili« in potem skupno pojedli. Ne nazadnje je tudi prekmurski bograč nastal tako, da so vaščani prinesli različne stvari od doma in skuhali enotno enolončnico (zato je za tradicionalni bograč značilna pestra izbira različnih vrst mesa…).
In sodobno različico smo v organizaciji domačega gasilskega in kulturnega društva doživeli prejšnjo soboto domačini v Trdkovi – jedi so bile sicer pripravljene doma, a po razstavi skupno zaužite v dvorani.

  • Share/Bookmark

MANJ JE VEČ, BOLJE

Po bolj turbolentnem prejšnji teden (organizacija in izvedba množične promocijske rekreativne prireditve), je za mano spet standardno nedeljsko jutro. Vstajanje nekoliko kasneje kot med tednom, okrog devetih, potem obvezno Sobotna priloga Dela – priloga, ki me vedno znova navduši in si jo lahko privoščim zaradi dolžine člankov v nedeljskem dopoldanskem ritualu.

Danes zunaj, na vrtu, v prijetnem sončku nadpovprečno toplega septembra. Kar nekako ne morem verjeti, da bi se to lepo dopoldne že proti večeru lahko sprevrglo v pravo pustošenje, ki ga napovedujejo ob silnih vsaj dvodnevnih  padavinah na našem območju.

Ampak treba je verjeti, se pripraviti. Včeraj sem preveril odtoke, na novo izkopal jarek ….

Kot ni prijetno razumeti napovedi, da je vse bližje nova finančna in gospodarska kriza. Smo mar generacija, ki mora dati skozi vse mogoče stresne situacije, najhujše v zgodovini človeštva. Pretresom kar ni videti konca in po logiki je lahko naslednja kriza le še hujša od sedanje, že vsaj iz dveh preprostih razlogov. V prejšnjo smo vsi skupaj vstopili z nekaj rezerve, iz katere smo črpali dodatno moč, zdaj pa smo vsi že na robu obupa zaradi dejstva, da agonije še ni konec, pa trka že nova, globlja, z bližjim žariščem in zato še bolj pogubnim scenarijem.

Na napovedane poplave sem začel pripravo takoj po napovedih. In čeprav naj bi se nad nas izlila sila narave, se je bojim manj (vsaj v tem primeru) kot sile, ki jo nad nas pošilja človeška nespamet, požrešnost in posledično pot v prepad.

Čaka me še nekaj obveznosti v pisarni, zato se počasi odpravljam z vrta. Ob poti imamo zasajeno vinsko trto, čeprav že nekaj let ne stiskamo mošta, okušamo domače kapljice. Brajde, ki bolj služijo senci. In ki nikoli niso bile škropljene, nikoli gnojene. Pač rastejo v svojem ritmu in so srečne in mi zadovoljni s senco, okrasom doma…..

In letos so se razbohotile z neverjetno lepimi in velikimi grozdi – kot da bi bile hvaležne, da jih čim bolj pustimo v miru v svoji naravni harmoniji.

Z veseljem si utrgam vsak dan grozd ali dva in tekne mi.  Kar bo ostalo bomo (kot vsako leto) ponudili pravim čarovnikom vina, da oberejo in vključijo v svoj pridelek.

Občudujem ta čudež narave. Da lahko bos stojim na travi, prsti iz katere je zrasla rastlina in si skoraj brez posredovanja človeške roke izborila svoje mesto pod soncem – in kako zelo tekne tak sad, ne le v ustih, je balzam od prsta na nogi do temena in še vsaj pol metra okrog silhuete telesa.

Ne posreduje mar človek prevečkrat v naravo s svojo požrešnostjo! Ko hoče izsiliti več in večje na račun »ekonomske opravičenosti», »nuje po preživetju človeštva«. V naravi je poskrbljeno za vse, s posredovanjem izsiljujemo prav to, kar nam sledi – naravne katastrofe in gospodarske in finančne krize!

  • Share/Bookmark

SLOVENSKI ŠKANDAL NA HOKEJSKEM SP

Veliki športni dogodki  v sodobnem času prinašajo s sabo tudi prave migracije privržencev, turistov-navijačev, ki sledijo svojim elitnim predstavnikom domače nacije  v podporo.

Podobno je na pravkar potekajočem prvenstvu skupine A v hokeju na ledu, ki poteka na Slovaškem. V Bratislavi in Košicah smo lahko priča pravemu evropskemu kolažu , prepletanju vzhoda in zahoda, severa in juga (no ja, juga v hokeju malo manj).

Ulice so polne navijačev, ki že od daleč s svojo opravo očitno izkazujejo nacionalno pripadnost, prireditelji na vsakem koraku tržijo lepote svoje dežele na tak in drugačen način.

Šport je dandanes vsekakor mnogo več kot le šport.

In vsaka država udeleženka skuša ta pisani cvet izkoristiti tudi za svojo večjo promocijo, prepoznavnost.

Na prvenstvu na Slovaškem so domačini vsem udeleženkam omogočili prepoznavnost skozi like hokejistov. Na spodnjih slikah po moje brez težav prepoznate udeležence prvenstva tudi, če se za hokej ali šport na splošno ne zanimate.

Vse drugače pa je s slovenskim hokejistom. Če je kdo dovolj pameten naj mi razloži, kaj ima skupnega omenjena skulptura (avtorja Andraža Sedmaka) s Slovenijo, z njenimi prepoznavnimi ali državotvornimi simboli. (ob tem zanemarimo dejstvo, da je slovenski hokejist oddaljen najbolj daleč od mestnega vrveža oz. hokejskega dogajanja, ob obalo Donave).

 

Če na takem svetovnem in medijsko odlično podprtem dogodku ne znamo izkoristiti  priložnosti za dostojno predstavitev, potem se ne smemo čuditi, da nas nikjer na svetu ne poznajo ali nas zamenjujejo.

Celo na Slovaškem so nas ob akreditaciji na recepciji hotela čakale rezervacije, na katerih so bili pravilno izpolnjeni vsi naši podatki, pod rubriko države oz nacionalnosti gosta pa je pisalo Slovakia – Slovakische Republik.

Ni lahko biti Slovenec! In to ob dejstvu, da je bil nekje v Sloveniji proračun za promocijo države na tem prvenstvu prav gotovo krepko izkoriščen  -  na žalost na obup in gnev vseh, ki smo se imeli priložnost soočiti s končno podobo.

In še epilog vsega – takšen so panoji Hrvaške po celem mestu. Države, ki ni udeleženka svetovnega prvenstva, a se zaveda, da se na tej lokaciji srečuje pol Evrope, od mogočnih Rusije, Nemčije, do uživaške Norveške, Latvije….. vsi potencialni gostje na njihovi obali ….

  • Share/Bookmark

Gnusi se mi, da moram živeti v takem svetu

Sicer mi je trener nogometašev Reala iz Madrida totalni nastopač, blefer, šminker, tako kot tudi njegov glavni zvezdnik. Ampak današnja njegova izjava se mi že nekaj časa mota po glavi. Občasno živim z njo zadnje mesece.

Tudi sam sem prevečkrat razočaran nad pokvarjenostjo in zahrbtnostjo ljudi, nad svetom brez morale in ljudmi brez obraza. In sem se že bal, da je z mano kaj narobe, a zdaj vem, da ni – ker če najbolj cenjeni in najdražji trener na svetu izjavi moja občutenja, potem z mano ne more biti kaj hudega narobe.

Sva že dva – in to ne kdorkoli, pomislite samo kakšna je najina skupna mesečna plača….

Ampak potem sem dobil današnje angelsko sporočilo:

… samo BODI: “Pojdi dalje in bodi iskren do sebe, upaj si biti drugačen, delati napake. Ustvarjaj, saj v stvarjenju obstojaš v svetu, polnem sanj, ki kipijo iz tvojega srca, v edinosti, ljubezni in sovraštvu, čudenju in grozi, nežnosti in bolečini, veselju in svetlobi.«

In sem dobil nov zagon.

Ker sem iskren in hkrati zahteven do sebe. In hočem vsem dobro, predvsem pa hočem biti za vse dober. Naivno, nemogoče. Lahko pljujem kri, a tudi bruham ogenj. In če sem zdaj v jarku, bom kmalu tudi jaz na široki cesti in nekatere stvari se na žalost/srečo ne pozabljajo..

V sebi čutim ogromno energijo in čeprav nemale ustaljene aktivnosti potekajo nemoteno in že zdaj pomenijo presežek za visoko povprečneže, iščem svoj prostor pod svodom v uresničitvi nadaljnjih ambicij, prvinskega poslanstva, ki vre in žge od prevretosti in sili skozi pokrov na plano.

In svet verjetno res ni tako pokvarjen, da bi se gnusil…..

  • Share/Bookmark

Kriza – kri za

Ja, časi so čudni. Težki. Pravzaprav precej težji, kot si večina sploh zmore predstavljati. Vsak dan zazija med našimi poslovnimi partnerji kakšna nova luknja – informacija o težavah, stečaju…..In vsako jutro znova s strahom pričakujem novice o novem “kandidatu” in ocenjujem v kakšni meri bo to direktno prizadelo tudi naše poslovanje. Govorice o koncu krize so prazna propagandna in novinarska slama. Rezultati krize namreč šele zdaj kažejo svoje najostrejše zobe in v hudem boju bodo lahko obstali le najmočnejši, najprilagodljivejši in najhitreje odzivni.  Floskule o hitri in učinkoviti državni pomoči, o pravih in uspešnih ukrepih za pomoč podjetjem in zakezitev krize dajejo take plodove, kot je bilo seme. Kilavo. Bolj kot pesek v oči….

Le primer: lani februarja je vlada sprejela ukrep za hitrejše vračanje preveč plačanega vstopnega DDV ja (tudi zaradi investiranja). Iz roka 60 dni, naj bi se vračila iz državne malhe skrajšala na 21 dni. Ukrep je bil medijsko podprt kot eden temeljnih za hitrejši denarni tok, za vzpodbudo za vlaganja….  Nihče pa ni poudarjal drobnega tiska – ukrep je začel veljati z novim letom, torej 9 mesecev po sprejetju…..Ne vem, zakaj ga niso sprejeli (in se hvalili s svojo učinkovitostjo in hitrostjo) decembra in bi začel veljati naslednji mesec …. Očitno zavajanje javnosti, metanja peska v oči podjetnikom, prelaganje konkretne pomoči, čisto politično delovanje brez praktičnih učinkov.

<In podjetja tonejo vse globje. Finančna disciplina iz dneva v dan postaja le beseda v slovarju tujk iz davnine. Podjetja izumljajo inovativne rešitve za preživetje, s prelaganjem svojim bremen na bremena sotrpinov.

Včeraj sem prejel naslednji dopis:

“Spoštovani poslovni partner!

Obveščamo vas, da v skladu s poslovno politiko našega podjetja …… in anšega lastnika iz…..(tuja država) od 15. julija do 31. avgusta 2010 ne bomo izvajali plačil. Vse obveznosti, ki zapadejo v plačilo v tem času, bodo plačane po 1. septembru 2010.

Hvala za razumevanje in lepo pozdravljeni!”

Ohranjam dostojanstvo in poslovno etiko, zato izpuščam konkretne podatke iz dopisa.

Hkrati pa vedno znova tuhtam in iščem rešitve za čim bolj umirjeno plovbo po oceanu polnem nevarnih čeri. V takih časih so pravi kompas do otoka preživetja le previdnost in sveže nove ideje. Morda pa je to največja pridobitev krize – vzpodbujanje kreativnosti in vključitev petnih potencialov……

  • Share/Bookmark

Grobarji slovenskega klubskega nogometa (spet) na pohodu?

23. krog tretje slovenske nogometne lige. Martjanci. Nedelja, 16.maj 2010. Prekmurski derbi med domačo Čardo in ekipo Tromejnik Goričanka Kalamar.

Vsa čast mojim igralcem gostujoče ekipe. Kljub rahlemu dežju in težkemu igrišču odličen prvi polčas. Borben, navdahnjen, kombinatoren, stalno nevaren za nasprotna vrata. Polčas bi lahko po igri, premoči in priložnostih dobili z dvema do trema goli prednosti. Žal je trenutek nepazljivosti ob koncu botroval izenačenju na 1 : 1.

Prelomni trenutek celotnega srečanja se je zgodil v 49. minuti. In v dobro slovenskega nogometa upam, da je glavni sodnik res slabo videl in ocenil situacijo v kazenskem prostoru in čisti start našega branilca na žogo ocenil kot prekršek za najstrožjo kazen. Res iskreno upam, da je prišlo do nenamerne napake, čeprav NAPAKE  TEKME, ki je spremenila tok dogodkov in uničila lepo tekmo, ki so jo sodniki komaj pripeljali do konca. Ob dosojeni neobstoječi enajstmetrovki je sodnik namreč takoj podelil še dva rumena kartona (zaradi prekrška!!!!! in ugovarjanja) – kar so bile tri velike napake hkrati (ki bodo zaradi kartonov imele direkten vpliv tudi v naslednjem krogu).

Res je, da pomoči stranskega sodnika ni mogel pričakovati. To, kar je počel ta mož v rdečem je bila prava burleska. Ob črti je tekal gor in dol brez glave in repa, ponavadi z vsaj deset meterskim zaostankom za zadnjo linijo, včasih celo proti gol avtu ko so žoga (in igralci) bili že zdavnaj na sredini….. Zastavico pa je dvigoval na pamet, po nekem svojem sistemu

Upam, da je res šlo le za slab dan, nesposobneža , komika, ki je zabaval gledalce v hladnem in mokrem popoldnevu…

Kajti če ne – če je šlo za kakšno direktivo ali bog ne daj celo stimulacijo….. če gre za reševanje kakšnega drugega kluba  pred izpadom…..  potem dragi moji, ki stojite v ozadju vedite, da ste grobarji slovenskega klubskega nogometa.

 

Če se komu zdi, da je v ligi preveč prekmurskih klubov, potem naj vam zagotovim, da bomo dali od sebe vse, da v ligi ostanemo. Da si to zaslužimo smo dokazali neštetokrat, na športen način, na igrišču.  Med drugim prejšnji teden z gladko  zmago proti direktnemu konkurentu. Imamo najboljši obisk v ligi,  mlado perspektivno domačo ekipo, kot eden redkih smo premagali vodilnega in na redko kateri tekmi smo bili nadigrani …..

Ob tej priložnosti bi čestital ekipi sosedov od  Grada, ki gredo po naši poti in se nam bodo po vsej verjetnosti v naslednji sezoni pridružili v tem rangu tekmovanja. Veselim se našega derbija, ki bo pravi praznik slovenskega nogometa in čeprav za nekatere »zgolj« tretjeligaški gorički derbi verjetno tekma z največjim obiskom tistega vikenda, z vsaj okrog 1000 gledalcev, kar celo za polovico prvoligaških klubov (z novim državnim prvakom vred) predstavlja celomesečni obisk tekem.

Nogomet pa se igra predvsem za gledalce.

Če kdo misli drugače, lahko v Sloveniji ustanovi inovativno  »ligo za zeleno mizo« in naj funkcionarji lobirajo in testirajo svoj vpliv in tako pridemo do končne lestvice.

  • Share/Bookmark

Dve dlani in vsaj pet korakov

 

Dotik. Fizični kontakt.

Največja potreba sodobnega človeka. Vsi hrepenimo po dotiku, po nežnem pomirjujočem občutku miru in sprejetosti v tem krutem hitrem dnevnem ritmu.

Tople dlani, konic prstov na teleščku se razveseli že dojenček. Ljubeča roka mu odpira pota v stotera zemeljska vprašanja in odpira tisočera vrata skozi katera stopa z matriko najranejših dotikov.

 

Pet prstov. Dlan. Rokovanje

Nekaj tako osebnega. Podati drugemu v roko nekaj tako svojega. Dlan, gnezdo topline, matrike osebnosti. In sprejeti njegovo.

Spustiti človeka v svoj intimni prostor, v svojo neposredno bližino, v sfero, kjer ga čutimo v svoji auri je božje dejanje. Ga gostiti, se z njim radostiti, mu odpirati krila, dajati blagoslov za nova spoznanja, odkritja, nadaljevanje poti.

Mistična moč združitve dveh svetov, energij, prepleta živčnih končičev in pretoka toplote v magični občutek ugodja, sprejema, skladnosti, začetka uresničevanja celote.

 

Ko dva človeka napravita pet korakov z roko v roki, je to več kot zgolj prijateljstvo.

Prijateljski je celo še lahko objem ali pozdravni poljub na lica ali ne preveč poglobljeno na usta, sprehod dveh za roko držečih to ni.

Bežen, radoveden, površen  in zato ne tako globoko doživet je lahko celo spolni odnos – zgolj v sferi »prijateljski«. Brez ponovitve, bolj za šalo, foro, pač da še nekaj sprobaš, ali pa da ne rečeš ne če bi bilo že fajn nekaj novega.

In vidiš, občutiš fizično nekaj o čemer si sanjaril. Nekaj o primerljivosti in analizi likov in tridimenzionalnih geometrijskih teles.

Ampak, ko se zavestno odločiš narediti pet korakov v sozvočju topline in energije rok, to ni več mačji kašelj. To je prvi znak rojevanja ali napredka novega sozvočja dveh ločenih svetov v ozvezdju ljubezni.

Dotik ljubljene osebe je najbolj balzamična izkušnja budnega in zavednega stanja človeka. Najbolj primarno dejanje in hkrati prvo od najbolj globokih. Drugo in tretje lahko sledita precej pozneje ali nikoli.

Ko se dlani dveh različnih ljudi (po možnosti različnih spolov) združita, se zasmeje srce angelom in obmolknejo najbolj škodoželjna nadzemeljska bitja. Združeni dlani predstavljata iz dveh enot enajst mogočnih borcev, deset prstov in skupne skulpture, ki akumulirajo podeseterjeno moč na energijskem nivoju.

 

Zame je bil to vedno blažen trenutek. Okušanje topline, miline.

In če sem naredil ob tem stiku pet korakov, je to pomenilo nekaj velikega, življenjskega. Nekaj kar narediš le nekajkrat v življenju, le z zares izbrano peščico, z nekom ki ti pomeni nekaj več.

In če opazim ta pojav pri kom bližnjem, takoj vem pri čem je.

Ni treba več besed, celo v potrditev pogleda v oči ne.

Dve dlani in vsaj pet korakov sta zame nebeško znamenje.

Ali pa opozorilni klic v sili.

In lahko je dan še tako lep in tema klepeta še tako prijetna – tak prizor ljubljene osebe s tretjo mi vrže podboje s tečajev. In se kot krt, sicer z majhnimi, a vztrajnimi lopatkami  zarinem v notranjost in kopljem in rovam, najprej sam sebi do kritičnega stanja posesam kri. In izgubim občutek, več sploh ne zaznavam, a pravijo, da ne le sebi.

Zato.

Najlepši pogled na svetu je na dva, ki naredita vsaj pet korakov …… z drobno opombo…….

 

  • Share/Bookmark

Ni vse dobro, kar zadane Poljak

Pred dnevi smo morali znova poslušati slovaško himno pred nastopom naše reprezentance (tokrat ne pomotoma, kot že ničkolikokrat) in se po koncu devetdesetih minut veseliti velike zmage naše nogometne reprezentance v boju za nastop na svetovnem prvenstvu.

V sredo smo proti San Marinu igrali na neverjetnem nivoju. Naši igralci so bili tako samozavestni, da se sploh niso trudili dati gola, a smo vseeno zmagali s 3 : 0, potem ko je presenečenega Novakoviča žoga zadela v glavo in se odbila v gol, ko je Stevanovič nonšalantno podstavil nogo ob predložku in ko je Šuler z dveh metrov žogo namesto v prazen gol porinil v vratnico in prisilil domačega branilca, da se potrudi izbiti žogo z golove črte. Ampak tako dajejo gole velemojstri, tako zmagujejo velike ekipe, prepričane v končni uspeh in ne trošijo energije v prazno.

Potem smo si želeli le še to, kar je zdaj za nas največje razočaranje. Da zadane Poljak.

Ironija. Vsemogočna vesoljska matrica je uslišala naše prošnje, želje, molitve…. – a se žal premalo spozna na nogometno igro.

Le na drugi strani bi moral to storiti, ali na isti gol, a v drugem polčasu.

Ne glede na razplet dodatnih kvalifikacij, je ta generacija naredila še večje delo, kot tista sanjska izpred desetih let. V celem ciklusu so prejeli le 4 zadetke (kljub temu, da smo cel čas poslušali, kako šibki da smo na branilskih položajih) in neposredne udeležence svetovnega prvenstva iz naše skupine (Slovaško) premagali kar obakrat in jim edini povzročili negativna občutenja porazov.

Sanjsko. Predvsem končnica, ko je reprezentanca dozorela in tudi pravi tovariški ekipni duh, iz katerega so črpali dodatno moč do 150 % potenciala, z njo.

Bo pa prava ironija, če se bomo zopet uvrstili na svetovno prvenstvo, najprestižnejše (in najdonosnejše) športno tekmovanje. Iz majhne države, kjer v prvi slovenski nogometni ligi, v derbiju kola med vodilno ekipo (Koper) in najbogatejšim klubom lige (Interblok) v glavnem mestu države (na ljubljanskem stadionu), prodajo 80 vstopnic!!! Si s takim odnosom, s tako organizacijo klubov, lige …..  sploh zaslužimo igranje med nogometnimi superkategorniki?  

Ali pa smo obsojeni na dolgoročno strategijo vzgajanja mladih upov, njihovo prodajo pri sedemnajstih v tujino, kjer v neizprosnem boju izbrusijo svoj talent in postanejo ponosni igralci reprezentance, ki vsakih deset let izlušči generacijo za vrhunske dosežke?

Morda je to celo edina pot in bi bilo pametneje okrepiti strokovno delo mladih selekcij v slovenskih klubih (in manj vlagati v članske ekipe, kjer že desetletja kraljujejo odsluženi veterani), ki bi postali načrtni inkubatorji za iskanje in razvoj potencialnih novih zvezd na slovenskem nogometnem nebu.

  • Share/Bookmark