OKČERS

Moj novi blog.siol.net blog

Arhiv za Maj, 2011


Hvala ti, Shirley

Topli sončni dnevi kličejo na plano in ni lepšega kot fizična aktivnost v naravi. Včeraj sem prekolesaril 40 km, za danes pa imel v planu enkrat daljšo turo, a sem si zadnji trenutek premislil in se na pot odpravil z avtom in potem pešačil kar nekaj kilometrov. Zelo uspešna kulisa za bistrenje duha, zorenje zamisli in umiritev kupa nadležne navlake v glavi.

Priznam, da sem vmes pomisli na klope, pa kače in podobne nevarnosti, ki pa so se mi k sreči izognile iz vidnega ali čutnega polja. Sem pa pri koncu poti doživel zares neprijetno izkušnjo, pravo nočno moro kolesarjev in pohodnikov. Iznenada so me izza odprtega vhoda neke hiše napadli trije psi. Renčaje so se zapodili proti meni in največji med njimi je z odprtim gobcem premeril obseg mojega stegna. Začutil sem bolečino in pomislil, kaj bo naslednji cilj. Roki sem nagonsko dal na hrbet in nepremično stal in v mislih začel ponavljati – “ne bojim se vas”. A pogledati jih nisem upal, bili so tako blizu, da sem slišal njihov izdih in tako glasni, da so z zobmi rezali zrak med nami. Ko sem poškilil proti bolečemu stegnu sem videl, da so hlače (na srečo dolge) cele, a jih je popačila izboklina, ki me je spominjala na mini kranjsko klobaso, ki jo v hotelih ponudijo za zajtrk.

Renčanje se je kar nadaljevalo in od nikjer nobene žive duše na dveh nogah. Pomislil sem, da bom tako stal do večera, samo da ohranim to minimalno pat pozicijo. Bil sem priseben, vse bolj miren, čeprav je polt po telesu kar lila od pričakovanja izida.

Potem sem se spomnil na “zdravilo” Shirley in v mislih začel polniti veliko rdeče srce z mirom, ljubeznijo, dobroto…. Če ne bi videl, ne bi verjel. Renčanje je postajalo vse bolj otožno, manjša dva sta se kar umaknila, največji pes pa je vztrajal še kakšnih pet minut, renčal vse bolj zamolklo, že tako brez kazanja zob in se nazadnje tudi on umaknil. Opazoval sem še nekaj minut – s premikanjem ne bi rad izzval še enega napada z zaletom – in se končno odločil za počasne korake v smeri od koder sem prišel, čeprav je bila to do avta daljša pot.

Hvaležen sem, da nisem bil na kolesu, ker takrat bi težje ustavil svoje gibanje in tako izzval hujši napad, zagotovo pa ne bi na makadamu in še rahlo navkreber razvil hitrost čez 40 km/h, da bi se jih znebil.

Lepo je biti v naravi, peš ali s kolesom, lepo poslušati ves ta utrip favne in flore, a kaj ko je del njiju lahko tudi tako krut – tudi v naravi vladajo zakoni in pravila (predvsem branjenja teritorija in preživetja).

  • Share/Bookmark

SLOVENSKI ŠKANDAL NA HOKEJSKEM SP

Veliki športni dogodki  v sodobnem času prinašajo s sabo tudi prave migracije privržencev, turistov-navijačev, ki sledijo svojim elitnim predstavnikom domače nacije  v podporo.

Podobno je na pravkar potekajočem prvenstvu skupine A v hokeju na ledu, ki poteka na Slovaškem. V Bratislavi in Košicah smo lahko priča pravemu evropskemu kolažu , prepletanju vzhoda in zahoda, severa in juga (no ja, juga v hokeju malo manj).

Ulice so polne navijačev, ki že od daleč s svojo opravo očitno izkazujejo nacionalno pripadnost, prireditelji na vsakem koraku tržijo lepote svoje dežele na tak in drugačen način.

Šport je dandanes vsekakor mnogo več kot le šport.

In vsaka država udeleženka skuša ta pisani cvet izkoristiti tudi za svojo večjo promocijo, prepoznavnost.

Na prvenstvu na Slovaškem so domačini vsem udeleženkam omogočili prepoznavnost skozi like hokejistov. Na spodnjih slikah po moje brez težav prepoznate udeležence prvenstva tudi, če se za hokej ali šport na splošno ne zanimate.

Vse drugače pa je s slovenskim hokejistom. Če je kdo dovolj pameten naj mi razloži, kaj ima skupnega omenjena skulptura (avtorja Andraža Sedmaka) s Slovenijo, z njenimi prepoznavnimi ali državotvornimi simboli. (ob tem zanemarimo dejstvo, da je slovenski hokejist oddaljen najbolj daleč od mestnega vrveža oz. hokejskega dogajanja, ob obalo Donave).

 

Če na takem svetovnem in medijsko odlično podprtem dogodku ne znamo izkoristiti  priložnosti za dostojno predstavitev, potem se ne smemo čuditi, da nas nikjer na svetu ne poznajo ali nas zamenjujejo.

Celo na Slovaškem so nas ob akreditaciji na recepciji hotela čakale rezervacije, na katerih so bili pravilno izpolnjeni vsi naši podatki, pod rubriko države oz nacionalnosti gosta pa je pisalo Slovakia – Slovakische Republik.

Ni lahko biti Slovenec! In to ob dejstvu, da je bil nekje v Sloveniji proračun za promocijo države na tem prvenstvu prav gotovo krepko izkoriščen  -  na žalost na obup in gnev vseh, ki smo se imeli priložnost soočiti s končno podobo.

In še epilog vsega – takšen so panoji Hrvaške po celem mestu. Države, ki ni udeleženka svetovnega prvenstva, a se zaveda, da se na tej lokaciji srečuje pol Evrope, od mogočnih Rusije, Nemčije, do uživaške Norveške, Latvije….. vsi potencialni gostje na njihovi obali ….

  • Share/Bookmark