OKČERS

Moj novi blog.siol.net blog

Arhiv za Oktober, 2010


Komunalci – kriminalci

Po odprtju meja in premaknitvi schengenske meje na zgolj spodnjo stranico slovenskega neenakokrakega pravokotnika smo si v svoji majhnosti oddahnili ob prostem pretoku znotraj evropske družine. Zadihali smo z bolj polnimi pljuči in se zadovoljno vozičkali mimo nekdanjih strah vzbujajočih stavb, ki so po vrsti padale kot domine in se umikale bolj svetlemu pogledu v novo Evropo.

Vse bolj so se, predvsem z vzhodne strani, najprej le v bližje kraje, potem vse globje in tudi že zgolj v tranzitu skozi našo deželico, valile kolone razno raznih kombijev, dostavnih vozil, prikolic…. Začela se je nenačrtovana, spontana velika akcija “očistimo Slovenijo”. Odsluženi stroji, bela tehnika, staro železo, nevozni avtomobili, azbestna kritina ….  vse kar smo zavrgli, nastavili ob cesti ali je zgolj zgledalo kot neuporabno je dobilo svojega novega začasnega lastnika. Super pravzaprav. Brezplačno komunalno podjetje! Z lahkoto se rešimo vsega, česar ne rabimo več – in za to sploh ne plačamo odvoza, nadomestila za obremnjevanje okolja, obdelavo in predelavo odpadkov…

Pravzaprav se ob svojih odpadkih počutimo dobro, humano - nekomu omogočamo preživetje, boljši standard. Da lahko prekrije svojo hiškoz našo odvrženo strupeno azbestno kritino, da lahko v svoj dom postavi za nas neuporaben kos pohištva, da lahko preživi svojo družino s prodajo starega železa, po možnosti še bolj cenjenega bakra, aluminija….

To pa je res življenje, prava Evropa. Kar samoumevno se nam je zazdelo, kako vse deluje po naravni logiki, hiearhiji. Naša dežela je postajala še lepša, še bolj čista, vse manj zasvinjana z odpadki, v pomladnih akcijah so prostovoljci nabrali manj navlake kot prejšnja leta….

Ampak žal v Evropi deluje tudi zakon trga. In tu nas vse bolj začne ovirati naša majhnost. Glas o novi deželi, o novi tržni niši je razširil vejo “zunanjih komunalcev”. Skrmoni Slovenci, kot pač smo, kar naenkrat ne moremo zadostiti temu povpraševanju. Enostavno proizvedemo premalo odpadkov, zavržemo premalo strojev, železa, akumulatorjev, pohištva ….. in ne moremo zadostiti potrebam rastočemu trgu komunalnih storitev, ki pa mora preživeti, ki se mora znajti, ki mora ohraniti svojo eksistenco….

In se zgodi, da je zjutraj sosedova hiša brez bakrenih žlebov, naselje brez kanalizacijskih litoželeznih jaškov in tisto kar je mene osebno najbolj vzpodbudilo k pisanju tega bloga – včeraj zjutraj mi je eden mojih pridnih šoferjev prišel povedat, da na naši parkirani tovorni prikolici ni več aluminijastih stranic……

Meja ni več, začela se je brezmejna preobrazba poklicev (poglej naslov). In čeprav meja ni – meja nekje mora biti…..

  • Share/Bookmark