OKČERS

Moj novi blog.siol.net blog

Arhiv za Maj, 2010


Sv. Ana – romarsko pevska

Čudovita rajska kulisa pred romarsko cerkvijo sv. Ane v Boreči že dve desetletji gosti srečanja cerkvenih pevskih zborov. Nekaj tisoč pevcev in nekaj sto pesmi je izzvenelo na to jaso in predvsem v srca vseh sodelujočih in obiskovalcev. In vedno znova odhajamo radostni in prežeti z nebeško milino in komaj čakamo posebno majsko popoldne naslednjega leta.

Od vsega začetka z velikim veseljem povezujem program na srečanju in se potrudim, da bi mu vdahnil še eno dodatno noto z izvirnimi besedili.

Z letošnjega srečanja sem izbral nekaj napovedi tudi za vas.

KO OD TVOJE BESEDE POSTAJAM OPIT

 

 

 

 

IN NISEM VEČ LAČEN. AMPAK ČUDEŽNO SIT,
KO TVOJA ME BLAŽENA MISEL OBDAJA,
VEM DA NISEM VEČ TU, AMPAK V PREDDVERJU RAJA

 

                           **********
 

RAD SEM TUKAJ, ČETUDI SAM
LE Z MISLIMI IN TABO VES OBDAN
KER TU OB TVOJEM BOKU,
V NEBEŠKEM SILNEM LOKU
OBDAN SEM Z MREŽASTO KOPRENO
KI NE ZAMENJAL BI JE ZA NOBENO CENO.
TI MI DAJEŠ ŽELJO, SILNO MOČ
IN KO TE RABIM SI MI V POMOČ.

                     **************

PREŽETA S ČISTIMI GLASOVI

 

 

SI KAKOR BALZAM PRED VETROVI
KO ČLOVEK TRUDEN SE K TEBI VRAČA
NI GA VEČJEGA PLAČILA –
KOT TA JE PLAČA

                **********

HVALA TI ZA VSAKO PREIZKUŠNJO
 

ČEPRAV PRVI HIP IZGLEDA PREVEČ MUČNO.
HVALA KER ME VODIŠ IN BODRIŠ,
DA OB TEBI RASTEM IN SE Z MANO VESELIŠ.
HVALA KER SI SONCE IN POGLED
IN V NAJBOLJ ŠIRNI DALJI MI ODPIRAŠ DVER

                     *********

KAKOR ROŽO
 

SAMODEJNO ME RAZPREŠ
V MOJEM SRCU VSE SLABO RAZDREŠ
KO VAME KAKOR GNOJNA REKA SE IZLIVA
VSAKDANJE IGRIVA BOLEČINA
KO NE PREOSTANE MI NE SOSED IN NE BRAT
ZAVEM SE, KATERI NASLEDNJI JE KORAK
LE PRI TEBI NA NOVO LAHKO VZHAJAM
SVOJE MISLI IN DELO POPOLNOMA OPLAJAM
HVALA KER NAŠEL DO TEBE SEM CENJENO POT
DA KOT MLADIČEK SE SKRIJEM K TEBI V BRLOG

 

                   ********

 

  • Share/Bookmark

Vikend blog

Če je pisanje bloga v svoji primarni zasnovi spletni dnevnik, potem bi se tega vikenda dotaknil bolj na tak način. Sobotno dopoldne sem preživel v službi in čeprav rad pravim (ali celo trdim) , da sem zaradi narave svojega dela v službi 24 ur na dan, se bom tem temam tokrat namenoma izognil.

Maj je končno pokazal svoj pravi obraz, čeprav še vedno s pridihom aprilske muhavosti, a vseeno so sončni žarki že toliko okrepljeni, da se da pri oblačenju zanesti na oblačila brez rokavov in da zunaj prijetno diši in brenči od prebujajočih se silnic narave. Neverjetna togost mora vladati našemu umu in zaležanosti zaznave, ko nam morajo žuželke in ptički zamrmrati, da je napočil čas obsežnejšega gibanja v naravi.

In prav prijetno, četudi fizično utrujajoče sem si zastavil sobotno popoldne. Najprej duhat opojne vonjave pravkar spodrezane trave, cvetlic in raznih naravnih ekstraktov, ki prebudijo žleze v nosu do meje omamnosti, nostalgije, čutnega orgazma. Sploh ker se je le nekaj deset metrov stran proti nosnicam in naprej dvigal  vonj po na tričetrt posušeni travi. In mešanica sveže pokošene trave in sena je balzam za še tako utrujeno glavo in dušo. Le postati je treba, ugasniti motor kosilnice in zgolj inhalirati, sprejemati najpristnejše darove narave in najglobje občutke povezave med zemljo in človekom.

Upam le, da za vso to rastlinje to ni boleče početje. Da pomeni košnja olajšanje, nov razrast z novimi svežimi energijami, vonji. Da, prepričan sem, da to godi tako zemlji kot travi in cvetlicam. Prepričan, ko vidim zanemarjene travnike, kjer se že leto ali leta ni sprehodila kosilnica. Tisitm rastlinam prav gotovo ni bolje, lepše. So zapuščene, zanemarjene, prerasle s sprijenimi izrodki in z vse bolj uničujočo podrastjo. In nimajo več energije, vonja… in kaj sta trava in  kaj so rože brez svojega posebnega eteričnega učinka – kot plastičen ponaredek s Kitajske, kjer lahko ustvarijo ceneno imitacijo vsega in vsakogar.

Po kratkem okrepčilu sem imel to sobotno popoldne v planu še en pristen stik z naravo. Da bi potem utrujen zaspal in se svež in razbremenjen tegob vsakdana zbudil v novo jutro. Zatopil sem se v najbolj primarni eksistenčni poseg človeka v naravo. Lastnoročno sem zalučal semena ajde na pripravljeno prst, se vživel v trenutke, ki niso poznali časa. Kako sem zajel seme v prgišče, ga zalučal in se je ugnezdilo med prst, kjer bo počakalo na kakšno kapljico dežja, vzbrstelo in bom ponosno spremljal vsak milimeter njegove rasti – vse do prelepih cvetov, ki bodo polepšali okolico hiše in vse do prihoda ajdove kaše v taki ali drugačni obliki na mizo še dolgo v zimo in pomlad prihodnjega leta.

Ja, čas je tekel tako spontano in pristno in sploh ni bilo pomembno, da sem zamudil prvi polčas finala Lige prvakov v nogometu… med nekimi Nemci, ki več sploh niso Nemci in Italijani, ki mi ne “sedejo” in jim zamerim, da so s totalnim bunkerjem uničili nasprotnika z najbolj privlačno romantično igro – večna dilema: se nogomet igra za rezultat ali gledalce??!!

In nedeljsko prebujanje se je zavleklo tja do pol desetih, nekaj zaradi razvade, še bolj pa zaradi utrujenih udov. S katerimi je podobno v praksi kot v slovnici. Med utrujenimi in utrjenimi ni veliko razlike, le vztrajati je treba. To dopoldne me je čakala še ena posebna miselno kreativna izrazna naloga. Že dvasjet let vodim srečanje cerkvenih pevskih zborov, po novem je to celo škofijsko srečanje. Vedno vem pravočasno za termin, a v vseh dvajsetih letih nikoli nisem veznega besedila pisal dan, teden, mesec prej. Vedno to storim v zadnjem do- ali o- poldnevu. Instiktivno, doživeto. Čeprav zadnji trenutek, vložim v to ogromno energije, ker hočem da so napovedi izvirne, da dopolnijo dogajanje s svojstveno vsebino in globjo izpovedjo. Nekaj najbolj uspelih napovedi bom celo objavil v naslednjem blogu, tako za pokušino, o čem pišem.

Ob pol treh je bil pričetek srečanja, letos trinajstih zborov iz celega Pomurja, z obeh strani reke Mure. Takoj po koncu pa sem odbrzdel na pomembno tekmo za boj za obstanek med nogometnimi tretjeligaši. Zmagali smo s

5 : 0 in si ob ugodnem razpletu drugih srečanj že dve koli pred koncem tudi teoretično dokončno (čeprav smo to vsi verjeli že od začetka) zagotovili obstanek v tem rangu tekmovanja. Tokrat lahko rečem le: bravo sodniki. Morda so nam prestrogo izključili igralca (v obdobju, ko se je še “lomil” rezultat, pri 2 : 0), ampak ne med igralci, ne med gledalci ni bilo nobene pripombe o tem. Ker smo videli, čutili, da sodnik sodi pošteno in avtoritativno in ima vajeti v svojih rokah in nima vseh prisotnih za norca, kot se je to dogajalo prejšnji konec tedna.  Sledilo je kratko praznovanje in sporočilo s tekme “mojega” drugega varovanca, NK Serdica, ki je v nižji ligi prav tako znagala z izidom 5 : 0.

In od vikenda je ostal le še a. Glede na to, da je bil in naporen in uspešen, bi človek pričakoval, da bo noč mirna in spokojna. A kot sem omenil na začetku, v službi sem 24 ur na dan in noč pred novim delovnim dnem to nikakor ne more biti. A o tem morda kdaj drugič…….

  • Share/Bookmark

Grobarji slovenskega klubskega nogometa (spet) na pohodu?

23. krog tretje slovenske nogometne lige. Martjanci. Nedelja, 16.maj 2010. Prekmurski derbi med domačo Čardo in ekipo Tromejnik Goričanka Kalamar.

Vsa čast mojim igralcem gostujoče ekipe. Kljub rahlemu dežju in težkemu igrišču odličen prvi polčas. Borben, navdahnjen, kombinatoren, stalno nevaren za nasprotna vrata. Polčas bi lahko po igri, premoči in priložnostih dobili z dvema do trema goli prednosti. Žal je trenutek nepazljivosti ob koncu botroval izenačenju na 1 : 1.

Prelomni trenutek celotnega srečanja se je zgodil v 49. minuti. In v dobro slovenskega nogometa upam, da je glavni sodnik res slabo videl in ocenil situacijo v kazenskem prostoru in čisti start našega branilca na žogo ocenil kot prekršek za najstrožjo kazen. Res iskreno upam, da je prišlo do nenamerne napake, čeprav NAPAKE  TEKME, ki je spremenila tok dogodkov in uničila lepo tekmo, ki so jo sodniki komaj pripeljali do konca. Ob dosojeni neobstoječi enajstmetrovki je sodnik namreč takoj podelil še dva rumena kartona (zaradi prekrška!!!!! in ugovarjanja) – kar so bile tri velike napake hkrati (ki bodo zaradi kartonov imele direkten vpliv tudi v naslednjem krogu).

Res je, da pomoči stranskega sodnika ni mogel pričakovati. To, kar je počel ta mož v rdečem je bila prava burleska. Ob črti je tekal gor in dol brez glave in repa, ponavadi z vsaj deset meterskim zaostankom za zadnjo linijo, včasih celo proti gol avtu ko so žoga (in igralci) bili že zdavnaj na sredini….. Zastavico pa je dvigoval na pamet, po nekem svojem sistemu

Upam, da je res šlo le za slab dan, nesposobneža , komika, ki je zabaval gledalce v hladnem in mokrem popoldnevu…

Kajti če ne – če je šlo za kakšno direktivo ali bog ne daj celo stimulacijo….. če gre za reševanje kakšnega drugega kluba  pred izpadom…..  potem dragi moji, ki stojite v ozadju vedite, da ste grobarji slovenskega klubskega nogometa.

 

Če se komu zdi, da je v ligi preveč prekmurskih klubov, potem naj vam zagotovim, da bomo dali od sebe vse, da v ligi ostanemo. Da si to zaslužimo smo dokazali neštetokrat, na športen način, na igrišču.  Med drugim prejšnji teden z gladko  zmago proti direktnemu konkurentu. Imamo najboljši obisk v ligi,  mlado perspektivno domačo ekipo, kot eden redkih smo premagali vodilnega in na redko kateri tekmi smo bili nadigrani …..

Ob tej priložnosti bi čestital ekipi sosedov od  Grada, ki gredo po naši poti in se nam bodo po vsej verjetnosti v naslednji sezoni pridružili v tem rangu tekmovanja. Veselim se našega derbija, ki bo pravi praznik slovenskega nogometa in čeprav za nekatere »zgolj« tretjeligaški gorički derbi verjetno tekma z največjim obiskom tistega vikenda, z vsaj okrog 1000 gledalcev, kar celo za polovico prvoligaških klubov (z novim državnim prvakom vred) predstavlja celomesečni obisk tekem.

Nogomet pa se igra predvsem za gledalce.

Če kdo misli drugače, lahko v Sloveniji ustanovi inovativno  »ligo za zeleno mizo« in naj funkcionarji lobirajo in testirajo svoj vpliv in tako pridemo do končne lestvice.

  • Share/Bookmark