OKČERS

Moj novi blog.siol.net blog

Arhiv za Oktober, 2009


Dve dlani in vsaj pet korakov

 

Dotik. Fizični kontakt.

Največja potreba sodobnega človeka. Vsi hrepenimo po dotiku, po nežnem pomirjujočem občutku miru in sprejetosti v tem krutem hitrem dnevnem ritmu.

Tople dlani, konic prstov na teleščku se razveseli že dojenček. Ljubeča roka mu odpira pota v stotera zemeljska vprašanja in odpira tisočera vrata skozi katera stopa z matriko najranejših dotikov.

 

Pet prstov. Dlan. Rokovanje

Nekaj tako osebnega. Podati drugemu v roko nekaj tako svojega. Dlan, gnezdo topline, matrike osebnosti. In sprejeti njegovo.

Spustiti človeka v svoj intimni prostor, v svojo neposredno bližino, v sfero, kjer ga čutimo v svoji auri je božje dejanje. Ga gostiti, se z njim radostiti, mu odpirati krila, dajati blagoslov za nova spoznanja, odkritja, nadaljevanje poti.

Mistična moč združitve dveh svetov, energij, prepleta živčnih končičev in pretoka toplote v magični občutek ugodja, sprejema, skladnosti, začetka uresničevanja celote.

 

Ko dva človeka napravita pet korakov z roko v roki, je to več kot zgolj prijateljstvo.

Prijateljski je celo še lahko objem ali pozdravni poljub na lica ali ne preveč poglobljeno na usta, sprehod dveh za roko držečih to ni.

Bežen, radoveden, površen  in zato ne tako globoko doživet je lahko celo spolni odnos – zgolj v sferi »prijateljski«. Brez ponovitve, bolj za šalo, foro, pač da še nekaj sprobaš, ali pa da ne rečeš ne če bi bilo že fajn nekaj novega.

In vidiš, občutiš fizično nekaj o čemer si sanjaril. Nekaj o primerljivosti in analizi likov in tridimenzionalnih geometrijskih teles.

Ampak, ko se zavestno odločiš narediti pet korakov v sozvočju topline in energije rok, to ni več mačji kašelj. To je prvi znak rojevanja ali napredka novega sozvočja dveh ločenih svetov v ozvezdju ljubezni.

Dotik ljubljene osebe je najbolj balzamična izkušnja budnega in zavednega stanja človeka. Najbolj primarno dejanje in hkrati prvo od najbolj globokih. Drugo in tretje lahko sledita precej pozneje ali nikoli.

Ko se dlani dveh različnih ljudi (po možnosti različnih spolov) združita, se zasmeje srce angelom in obmolknejo najbolj škodoželjna nadzemeljska bitja. Združeni dlani predstavljata iz dveh enot enajst mogočnih borcev, deset prstov in skupne skulpture, ki akumulirajo podeseterjeno moč na energijskem nivoju.

 

Zame je bil to vedno blažen trenutek. Okušanje topline, miline.

In če sem naredil ob tem stiku pet korakov, je to pomenilo nekaj velikega, življenjskega. Nekaj kar narediš le nekajkrat v življenju, le z zares izbrano peščico, z nekom ki ti pomeni nekaj več.

In če opazim ta pojav pri kom bližnjem, takoj vem pri čem je.

Ni treba več besed, celo v potrditev pogleda v oči ne.

Dve dlani in vsaj pet korakov sta zame nebeško znamenje.

Ali pa opozorilni klic v sili.

In lahko je dan še tako lep in tema klepeta še tako prijetna – tak prizor ljubljene osebe s tretjo mi vrže podboje s tečajev. In se kot krt, sicer z majhnimi, a vztrajnimi lopatkami  zarinem v notranjost in kopljem in rovam, najprej sam sebi do kritičnega stanja posesam kri. In izgubim občutek, več sploh ne zaznavam, a pravijo, da ne le sebi.

Zato.

Najlepši pogled na svetu je na dva, ki naredita vsaj pet korakov …… z drobno opombo…….

 

  • Share/Bookmark

Očrnjeni delodajalci

Na stotine milijonov evrov naj vsako leto ne bi delodajalci plačali zasluženih prispevkov za svoje delavce v pokojninsko in/ali zdravstveno blagajno.

Nepojmljivo.

Tako za delodajalce, ki lahko ob tako nehumanem dejanju normalno živijo.

Kot za državo, ki ne zna pobrati tega denarja ob tako obubožani blagajni.

Kot je žalostno za delavce, ki to spoznajo šele ko se znajdejo pri zdravniku – ali še huje ob preračunavanju pokojninske osnove po štiri desetletja trajajočem delu.

Sam sem v življenju izplačal  blizu 3.000 plač, ampak nikoli res nikoli z zamudo.

In to vedno v celoti. Neto plače na račune delavcev in prispevke na račun državne blagajne.

Brez izjem – za zaposlene. (za osebe na usposabljanju preko Zavoda za zaposlovanje pač to ni predvideno, ker so tudi med usposabljanjem na Zavodu in od tam prejemajo tudi nadomestilo).

In zato sem bil pred dnevi razočaran in osebno užaljen, ko sem slišal komentar, da smo pač vsi delodajalci enaki.

  • Share/Bookmark

Ni vse dobro, kar zadane Poljak

Pred dnevi smo morali znova poslušati slovaško himno pred nastopom naše reprezentance (tokrat ne pomotoma, kot že ničkolikokrat) in se po koncu devetdesetih minut veseliti velike zmage naše nogometne reprezentance v boju za nastop na svetovnem prvenstvu.

V sredo smo proti San Marinu igrali na neverjetnem nivoju. Naši igralci so bili tako samozavestni, da se sploh niso trudili dati gola, a smo vseeno zmagali s 3 : 0, potem ko je presenečenega Novakoviča žoga zadela v glavo in se odbila v gol, ko je Stevanovič nonšalantno podstavil nogo ob predložku in ko je Šuler z dveh metrov žogo namesto v prazen gol porinil v vratnico in prisilil domačega branilca, da se potrudi izbiti žogo z golove črte. Ampak tako dajejo gole velemojstri, tako zmagujejo velike ekipe, prepričane v končni uspeh in ne trošijo energije v prazno.

Potem smo si želeli le še to, kar je zdaj za nas največje razočaranje. Da zadane Poljak.

Ironija. Vsemogočna vesoljska matrica je uslišala naše prošnje, želje, molitve…. – a se žal premalo spozna na nogometno igro.

Le na drugi strani bi moral to storiti, ali na isti gol, a v drugem polčasu.

Ne glede na razplet dodatnih kvalifikacij, je ta generacija naredila še večje delo, kot tista sanjska izpred desetih let. V celem ciklusu so prejeli le 4 zadetke (kljub temu, da smo cel čas poslušali, kako šibki da smo na branilskih položajih) in neposredne udeležence svetovnega prvenstva iz naše skupine (Slovaško) premagali kar obakrat in jim edini povzročili negativna občutenja porazov.

Sanjsko. Predvsem končnica, ko je reprezentanca dozorela in tudi pravi tovariški ekipni duh, iz katerega so črpali dodatno moč do 150 % potenciala, z njo.

Bo pa prava ironija, če se bomo zopet uvrstili na svetovno prvenstvo, najprestižnejše (in najdonosnejše) športno tekmovanje. Iz majhne države, kjer v prvi slovenski nogometni ligi, v derbiju kola med vodilno ekipo (Koper) in najbogatejšim klubom lige (Interblok) v glavnem mestu države (na ljubljanskem stadionu), prodajo 80 vstopnic!!! Si s takim odnosom, s tako organizacijo klubov, lige …..  sploh zaslužimo igranje med nogometnimi superkategorniki?  

Ali pa smo obsojeni na dolgoročno strategijo vzgajanja mladih upov, njihovo prodajo pri sedemnajstih v tujino, kjer v neizprosnem boju izbrusijo svoj talent in postanejo ponosni igralci reprezentance, ki vsakih deset let izlušči generacijo za vrhunske dosežke?

Morda je to celo edina pot in bi bilo pametneje okrepiti strokovno delo mladih selekcij v slovenskih klubih (in manj vlagati v članske ekipe, kjer že desetletja kraljujejo odsluženi veterani), ki bi postali načrtni inkubatorji za iskanje in razvoj potencialnih novih zvezd na slovenskem nogometnem nebu.

  • Share/Bookmark