OKČERS

Moj novi blog.siol.net blog

Arhiv za November, 2008


Pokrajina Št.2 II

V enem prejšnjih zapisov sem izražal pohvalo nad nadpovprečno dobrimi (za slovenski film) prizori ljubljenja v tem slovenskem filmu.
Zelo mi je všeč tudi komentar scenarista in režiserja, Vinka Moderndorferja, v Delovi Sobotni prilogi, zato ga bom dokumentiral tudi na tem mestu.

Po mojem mnenju ljubezen ni deljiva. Če obstaja ljubezen, obstaja kot celota telesnega in duhovnega predajanja. Ne verjamem, da lahko koga ljubiš, ne da bi si želel biti ves njegov, ne da bi si želel, da je on ves tvoj. Ko ljubimo, se želimo z nekom združiti v eno. Hočemo obstajati znotraj ljubezni, znotraj ljubljene osebe in v njej. Zelo pomembno je, kako se človek s svojo seksualno energijo, s svojimi sokovi, vonjavami, kožo in dotiki, z nekom ujame. V našem filmu je prišlo do nujnosti erotičnih prizorov zaradi silovitosti njune ljubezni. Mlad par sta. Zelo malo vesta drug o drugem. Šele spoznavata se. Silovito in najprej telesno. Če se z nekom ujameš v ljubljenju, potem drugo pride s samo po sebi. Poleg tega se mi je zdelo, da mora biti v našem filmu ljubezen prikazana tako zares, kot mora zares biti prikazana tudi smrt. Če bo gledalec verjel njunim poljubom, če bo verjel njunemu ljubljenju, njuni strasti, bo verjel tudi krvi. Sicer pa, kaj lahko postavimo na drugo stran smrti, kaj lahko postavimo nasproti čaščenju kosti in preteklosti, če ne mladost in ljubljenje v najbolj čisti obliki.

  • Share/Bookmark

Zgolj iskrica

Za vikend sem bil v nakupovalnem centru, ki je odprt non stop, od 00 do 24, sedem dni v tednu.

Polno ljudi, kljub pozni, nočni uri.

Na policah ogromne količine kruha in pekovskega peciva, prava paša za oči.

Ga prodajajo po znižani ceni pred zaprtjem trgovine?

  • Share/Bookmark

Hjumen fiš

HJUMEN FIŠ

Že prastar slovenski pregovor pravi ljubo doma, kdor ga ima in izpeljanka vsepovsod je lepo,doma je najlepše.
Pa vendar je tako lepo spoznavati sosednje prage, tuje kraje, daljne dežele, celo izleti in spoznavanje vesolja niso več nemogoči.
To nas bistri, širi obzorja, navdaja z občutkom moči, večmogočnosti. Počutimo se neomejene, svetovne.
In obstajajo kraji, kamor nas neka nevidna sila vleče večkrat. Kjer se počutimo bolj domače, sproščeno. Kot da bi prihajali v prastari domači kraj. Kot da bi še vedno obstajale, očem sicer nevidne, a zato še bolj močne, prvinske vezi. Kot da bi na teh mestih lahko načrpali neko posebno gorivo, energijo,se oskrbeli z novim optimizmom, zacelili rane vsakodnevnih in vsakdanjih bojev. In se od tam vračali prerojeni , obnovljeni, polni, sposobni spet s polnimi pljuči sprejeti nove in nove izzive, borbe, klesanja in oblikovanja.
Na enem takih svojih mističnih krajih sem zdaj. Za tri dni. Sicer prihajam tudi za dan, pol dneva. Po potrebi. In glede na razpoložljivi čas. Ampak ta prva polovica novembra je standardna. Ko se življenje in naravni cikel po dnevu mrtvih umiri. Ko se skrajšajo dnevi in podaljšajo večeri. Ko narava lega k počitku. Ko je najbolj naravni cikel za umirjanje.
In prva dva dni imam želodčne težave. In imam glavobol. Težko glavo. Od težkih misli. Ob vsem priročnem obilju in izobilju s težavo pojem dva dnevna obroka. Zgolj meditiram, ob vodi, vodi v ustih in pred očmi. Tekoči vodi. Ki zdravi in odplavlja. Ki blaži in obnavlja.
V tuji deželi, daleč od doma. Kjer ne razumejo mojega in ne jaz njihovega jezika. Kjer ne poznam nikogar, le kraj mi je domač.
In kjer natakarju naročam čaj. V tistem čudnem položaju, ko jaz sedim in on stoji ob meni, mizi. In je do njegovih osebnih oči tako daleč, da mimogrede poškilim na njegovo službeno priponko. In potem komaj čakam,da se vrne s čajem. Da mu razkrijem, da je najin, čeprav ni preveč pogost, v Sloveniji nas ga ima 158, priimek isti.
Torej si tudi ti hjumen fiš, pripomni.

  • Share/Bookmark

Gnida

Le situaciji na svetovni borzi delovne sile se lahko zahvališ, da si se odtrgal očetovim bednim stopinjam.
Doma si uvedel sužnjelastništvo in se podal v kapitalistični svet.
Domov prihajaš na oglede ali teče kmetijstvo v redu. In v soncu poudarjaš lesk svojega perja. Kdor bi te prvič videl, morda res ne bi opazil tvojih treh uspešnih šolskih let.
Hiša raste in vse več je učenosti v tvojih zlogih. Slišiš tujko za temi vrati in jo ponudiš mimoidočim na hodniku.
Da se ve, kaj denar pomeni.
Kako malo povedo nametane številke in črke na zadnji strani dnevnika za nepoučene. Za srečno rojene pa je to spričevalo njihovega dela.

  • Share/Bookmark

Pokrajina št.2

Povsem nenačrtno in nepripravljen sem si danes ogledal nov slovenski film Pokrajina št.2,celovečerni prvenec Vinka Moderndorferja.
Imeli smo družinsko popoldne in čeprav sem to nekoč že doživel,je izpadlo tokrat res ekskluzivno. Nekoč sem že gledal film, bilo je v nedeljskem dopoldnevu (ta termin so logično ukinili) z le še tremi pari oči.
Danes je bil termin precej bolj atraktiven, nedeljsko popoldne,pa tudi film precej obetaven, nov slovenski celovečerec, le nekaj dni po premieri.
Pa vseeno. V dvorani za 120 obiskovalcev smo si lahko privoščili družinsko ekskluzivo. Jaz, žena in hčerki. Ena stara morda že ravno dovolj,da je bil film sploh primeren zanjo.
Rdeča nit filma aktualna, čeprav se vleče že predolga desetletja. Povojni poboji, obračunavanje med partizani in domobranci. Umirajo zadnji predstavniki takratne odločilne veje oblasti, minilo je šest desetletij, a je tema za Slovenijo še vedno nezaključena, za Slovence pa še vedno usodna. Na žalost tudi za tiste, ki so se rodili mnogo mnogo kasneje.
Tudi v filmu, ki vmes tankočutno vpleta celo dokumentarne prizore, se zgodi serija umorov oz. pospravljanja očividcev, ki so se vsi po vrsti , ne zavedajoč se globokih usodnih niti v daljnji preteklosti, znajdejo v klobčiču povezanosti s pomembnim tajnim dokumentom, ki je šest desetletij v varnem sefu varoval osebno vpletenost posameznika.
Čistka zajame celo verigo povsem nedolžnih in morda tudi nekoliko grešnih oseb (katerih »grehi« pa vsekakor niso vredni likvidacij), ki so imele posreden ali neposreden stik z dokumentom, ki je za nekoga predstavljal alibi za dolgo »čisto« življenje.

Film je poln krutih prizorov ubijanja. Kri je nekaj samoumevnega. Eksekutor pa svojo nalogo izvede predano do konca, čeprav bi lahko končal že prej. Predano, hladnokrvno, zaupniško, dokončno, brez napak, profesionalno.

Prav na profesionalnost je na začetku filma opozarjal mojster svojega vajenca. In ker ta ni bil profesionalen, zavedla ga je priložnost za korak več (vzel je denar in nevede tudi usoden dokument) in to plačal s pogubo sebe in vseh, ki so mu bili najbližje.

Poleg krvi, film zaznamujejo še številni prizori, ki mestoma mejijo že na pornografijo. Ja, nekaj lepih in zanimivih kadrov ljubljenja, divjega strastnega seksa med glavnim junakom in njegovo ljubico. Tudi s posnetki izpod stropa, v katerih Marko Mandič pokaže svoje vzburljivo napenjanje mišic zadnjice, kot da bi hotel tekmovati s svojo soprogo, ki je navduševala s svojim oprsjem in strastnimi prizori v Zajtrku. Tokrat je glavni mačo on. Uspešno se izmika dobrohotni in skrbni zaročenki, simpatičnemu in ustrežljivemu prijatelju in šefovi vsiljivi hčerki, a s svobodomiselno, nagajivo in atraktivno ljubico si da duška celo pred naključnim fantkom z liziko sredi supermarketa.

Popoldne, ki se je skratka obrnilo nepričakovano.

In film, ki mislim, da bo še zelo polemičen. Povojni poboji, vključevanje cerkve, eksekucije še v novem tisočletju …. Vse to so teme, ki jim film znova priliva kisa na odprte rane.

  • Share/Bookmark

ko noč se preveša v ponedeljek

Nedeljski večer se preveša v novo noč. V tisto temačno dobo, za katero nikoli ne vem,ali naj se je veselim ali bojim. Biti zna tako spokojna, mirna in se preliti v prelestno jutro s svežimi mislimi in novimi idejami, s pikantnim, rahlo nagajivim navdihom in osrečujočo radostjo, s koščkom zadovoljstva, ki olajša vse stvari, jih naredi lahkotne, lahko obvladljive in zlahka prebavljive.
Lepa so tako rojena jutra, spočeta v spokojnih nočeh.
A niso vsa taka.
Nekatera so izrodki pokvarjenih noči, najslabših, strupenih alkimističnih mešanic negativnih čustev, morečih sanj, prav smrdljivega očiščevanja podzavesti, gnusnega samo- kontra- ironičnega samomora že pred samim rojstvom.
Rojstvom novega dne. Za katerega še opoldne sploh ni jasno, a se je moralo res zgoditi , pojaviti v analih mojega življenja, načečkati tisti porumeneli list, ki še preden je do konca popisan dobi oznako tajnega dokumenta, stvari ki mora v temnico razuma, od koder naj se nikoli več ne pojavi na dnevni svetlobi, niti v mračnih sanjah.

  • Share/Bookmark