OKČERS

Moj novi blog.siol.net blog

Arhiv za Februar, 2008


Dilema izbire

Ne vem, kako naj sem mil in dobrosrčen, kako naj darujem klečečemu moškemu pred vhodnimi vrati cerkve.
Ki ostane pred vhodnimi vrati tudi med bogoslužjem.
Mar mu je več vreden evro pred vrati, kot priprošnja
k boljšemu življenju v najsvetejšem hramu.

  • Share/Bookmark

Ivan Camplin

“Na Srebrnem bregu menda ni srebra, lahko pa najdemo zlato, zlato posebne, najboljše sorte. Na Srebrnem bregu lahko najdemo zlatega človeka”

(iz uvoda h knjigi Ivan Camplin: Mojih 90 let)

In je dočakal 96 let. Čil, skromen, predan svojemu poslanstvu skoraj do zadnjega dne. Velik, zlat človek. Duhovnik Ivan Camplin, častni kanonik, izseljenski duhovnik v Franciji, škofov tajnik, pesnik, pisatelj, urednik Novin, dopisnik, Titov odlikovanec, Pomurec leta 2001…..

Ko se je preselil v mojo bližino je rekel: Zdaj živim v raju, v najlepšem zemeljskem raju.

In prav tu ga je iz tega zemeljskega v pravi raj pospremilo 63 duhovnikov, škof in dva pomožna škofa - na pogrebu v vasi, ki šteje komaj kakšnega prebivalca več.

Ivan, odšli ste. Ostale so neizbrisljive sledi vašega poslanstva.

  • Share/Bookmark

Mercatorjeve kumarice = Tašča

Pot me je včeraj znova zanesla med police s sveže dišečimi artikli, katerih se je še vedno oklepal vonj tiskarske barve.

Precej pompozno in medijsko podprto je v decembru izšla knjiga, ki sem jo želel dobiti v roke, a je medijska podprtost izida napravila svoje in knjiga je v minulih dveh mesecih redkokdaj pristala v svojem matičnem leglu meni najbližje pokrajinske in študijske knjižnice.

Zato mi je včeraj, kot nekaj neizpolnjenega v bližnji preteklosti, še toliko lažje in toliko prej, padla v oči njena naslovnica, ko sem se sprehodil med policami knjigarne.

Kupil sem jo. In takoj ob prvi prosti minuti pokukal v njo. Začel brati. Najprej uvodnik – knjigi na pot.

Če me v knjigah kaj razjezi, so pa to res slovnične in/ali tiskarske napake. Le- te me tako vržejo iz ritma, iz same simfonije pripovedi, da izgubim osnovno nit zgodbe, ves smisel branja, ponavadi me še glava začne boleti.

In včeraj me je. Že po prvi strani prebranega uvodnika, sicer znane slovenske pisateljice, novinarke, kolumnistke Vesne Milek – ki pa, v to sem prepričan, za to ni nič kriva.

Kriva je seveda založba, morda lektorica ……. nekdo, ki bi v dolgi liniji moral stvar opaziti, popraviti prej. Vsekakor preden je prišla na trgovske police in meni kot kupcu v roke.

In nekaj blogov nazaj (Ko navada postane razvada) sem hvalil kako so zasebne založbe zelo popestrile ponudbo. In zdaj upam, da ne vse na račun površnosti, nedoslednosti, malomarnosti.

Kupil sem knjigo in jo nehal brati po prvi strani. In kar nekaj časa bom verjetno rabil, da jo bom lahko spet (če sploh kdaj)vzel v roke. Morda pa le,  že zaradi avtorice, Azre Širovnik. In večne teme – Tašča.

In se bom pritožil. Hočem varstvo potrošnikovih pravic. Hočem popoln izdelek. Ne izdelek z napakami. In to intelektualno blago, ki naj bi nas “ potrošnike” bogatilo.

Ali pa so Mercatorjeve kisle kumarice (z mišjim skeletom) več vredno, bolj pomembno, bolj rizično blago. Za knjigo sem navsezadnje plačal 19,50 evrov, kar je nekje za 30 steklenic omenjene vložene zelenjave.

Na koncu se “spodobi” še, da omenim založbo – Altcom d.o.o., Ljubljana.

  • Share/Bookmark

drugače želim

Kot nekateri, predvsem starejše ženske,na pogrebu vedno ocenjujejo svojce po tem, kako ganjen in žalosten deluje, se meni vedno znova postavlja vprašanje, katero dejstvo vpliva na število pogrebcev.

Je to morda ugled, minulo delo pokojnega.
Morda njegova priljubljenost, družabnost. Dobrosrčnost ali dobrodelnost.
Na delovnem mestu, v lokalnem bivalnem okolju, v društvenih dejavnostih.
Morda vse zgoraj nešteto njegovega partnerja ali potomcev.

Vpliva morda na število pogrebcev lokacija pokopališča, oddaljenost. Morda večji rodbinski obseg, njegova razvejanost ter številčnost.

Vsekakor sem prepričan v velik pomen termina pogreba. In ne nazadnje se vsi odločamo tudi na račun vremena.

Nepomembne niso niti okoliščine smrti. Tragične privabijo prav gotovo večje množice v primerjavi s tistimi “nekajletpričakovanimi”.

Verjetno je veličasten, lep, mogočen, navdušojoč, morda tudi pomirjujoč pogled na množico, ki izkaže svoje spoštovanje. Ki v tem dušljivem tempu vsakodneva podari najbolj cenjen in dragocen dar – svoj čas. Čas, ki ne obsega le tiste ure na pokopališču. Še bolj dragocene so minute, ko se za to odločimo. Ko v mislih ocenimo in razsodimo svojo potrebo in željo. In s tem posvetimo dragocene trenutke pokojnemu. Prevetrimo minuli odnos, ga ovrednotimo ali se s pokojnim spravimo. To so odločilni trenutki slovesa, bolj od kričečega venca, bolj od svečane obleke na pokopališču.

Verjetno je veličasten, lep, mogočen, navdušojoč, morda tudi pomirjujoč pogled na množico na pokopališču.
Takole od zgoraj. Izven svojega telesa.
A pogled od tam seže tudi v domovanja, v srca domačih, žalujočih. Pogled v iskrenost.

Zato si ob svojem slovesu ne želim velike množice na pokopališču.
Naj v najdražjih pustim kanček dobrega srca, spomina na prijetno sobivanje in znamenje po odpuščanju z željo po nadaljnji sreči.
Moje telo naj pospremijo le najbližji, še najraje do mirne globine domačega družabnega vrta.

  • Share/Bookmark

…. teče naprej

Trenutek nepozornosti.

Naključje.

Usoda.

Prevelika zaverovanost človeka vase in v svoje sposobnosti, izkušnje.

Kolikokrat si rečem, ko pridem z daljše poti – sreča, da se ni pripetila nesreča.

Vendar tisti neizbežni konec čaka na slehernega izmed nas. In morda res ni važno kje, kdaj, kako, zakaj. Morda je res vse določeno vnaprej. Zakoličeno. Zapečateno. Usojeno.

A kljub temu. Vsaka nova tragedija je nov šok. Predvsem za okolico, domače.

Tako iznenada, nenadejano, brez slovesa, v trenutku. V kratkem trenutku dokončne odločitve. In mučnega dolgega razglabljanja, kaj bi bilo, če bi bil tisti delček sekunde drugače sprogramiran. Odločajo milimetri in stotinke sekund – v neskončni in brezmejni širjavi vsemogočnega življenja, ki se meri v letih, desetletjih.

Danes sem bil na pogrebu. Tragična nesreča v gozdu. Hipna smrt. Le petsto metrov od mojega doma.

Ogromna množica pogrebcev, pol stotnije gasilcev, trije župniki – in med vdihi pevk med petjem žalostinke se iz bližnjega gozda sliši znani reskajoči glas ……….

………………..motorne žage

življenje………….   teče naprej

  • Share/Bookmark