OKČERS

Moj novi blog.siol.net blog

Arhiv za 26.12.2007


Zgodovinskih 20 ob meji

Bližina meje, pravzaprav celo tromeje, mi je bila položena v zibelko.
In v zadnjih 20, 25 letih, od kar sem torej sposoben tudi aktivno posegati v tukajšnji prostor in čas, sem bil priča res neverjetnim preobratom.
Odraščal sem ob bodeči žici in minskem polju, v sedemdesetih in osmedesetih letih prejšnjega stoletja.
Proti sosednji vasi, pa čeprav so tudi v njej živeli (porabski) Slovenci, je bil že pogled pregrešen in
misel kazniva. Do te vasi (Gornji Senik) je vodila pot dolga 80 km in to z mnogimi postanki in preverjanji,
ter zasliševanji, kam, zakaj, kako …..
Pa je prišel Gorbačov in je padla ograja in so bile pobrane mine (ki kljub opozorilnim tablam,
morda v resnici sploh niso obstajale). Režim ob meji je bil še vedno strog, nadzorovan, v stometerskem
pasu ob meji je bilo gibanje prepovedano.
Takrat sem bil star že dovolj, aktiven sem bil v lokalnem funkcionarskem aparatu in začela se nam je dogajati civilna iniciativa.
Tedensko smo prevozili pot do 80 km oddaljene sosednje vasi, utrjevali stike in pripravljali prvo srečanje,
ki se je zgodilo leta 1989. Vložili smo ogromno časa, energije. Vendar smo čutili, da se bo stvar
premaknila naprej le, če bomo dovolj “pritiskali” mi, tukaj živeči, z obeh strani meje.
Imeli smo stalne stike z vladama obeh držav, organizirali smo srečanja meddržavnih komisij, opravljali
smo pionirsko delo in upam trditi vsaj za kakšno leto pospešili dogajanja okrog mejnega prehoda.
Leta 1990 smo dosegli prvo začasno odprtje mejnega prehoda Martinje – Gornji Senik, leta 1992 pa je
prišlo do rednega obratovanja mejnega prehoda.
Mejnega prehoda, ki je bil zelo pomemben za obstanek in razvoj naše manjšine na Madžarskem. S tem
so Slovenci na Madžarskem, ki so prav takrat ustanavljali svojo Zvezo, dobili neposreden stik s svojo
domovino, z maternim jezikom, sorodniške vezi so se znova vzpostavile, mnoga nova prijateljstva in
tudi nove ljubezni so na novo zaživeli. Do sosednje vasi je bil znova le en kilometer.

In prejšnji teden se je zgodil nov zgodovinski mejnik dogajanja okrog meje med Martinjem in Gornjim Senikom. Priča smo bili dokončnemu dvigu rampe in nemotenemu pretoku ljudi, blaga, vseživljenjske
energije, sreče, ljubezni, prijateljstva ….
V samo dvajsetih letih mojega življenja je prišlo do veličastnih, gromozanskih sprememb.

Ponosen sem, da sem vztrajal z delom in življenjem na tem območju.
In ponosen sem, da sem tudi sam dodal kamenček v mozaik teh dogodkov.
Bil sem eden glavnih (lokalnih) organizatorjev gibanja v teh časih.
Enega obdobja je konec in zahvalil bi se najpomembnejšim “sodelavcem”:
S slovenske strani:
- novinarka Silva, dopisnica iz Porabja – ki mi je v takratnih “železnih” časih posredovala neprecenljive
podatke za prve stike
- domačin Lojze, naš idejni vodja
- drugi člani neformalnega lokalnega odbora
- najvišji predstavniki takratne skupne murskosoboške občine (z županom Andrejem in njegovimi
sekretarji na čelu)
- predstavniki policije, carine

In v trajnem spominu mi ostajajo stiki s Slovenci iz Porabja, ki so prav tako zavzeto sodelovali (bili
so na odgovornih mestih in hkrati zelo zavedni in požrtvovalni) in so mi
še zdaj ljubi prijatelji:
- Martin,
- Marijana,
- Andreja,
- Jože
- Katarina
in še mnogi drugi.

  • Share/Bookmark