Ne obupaj, Milan
Božični večer je pred nami.
In jaz že nekaj dni premišljujem o tebi. O zgodbi, ki sem jo slišal pred kratkim.
Ki me je pretresla, zamajala temelje.
Zakaj, Milan?
Ne obupaj vendar!
Vsak človek pade v depresijo, mi bolj čustveni še bolj in še prej.
Ampak ti, kot pesnik, ki si našemu jeziku poklonil 8 samostojnih pesniških zbirk, to veš dobro.
Ne bom omenjal tvojega priimka, ker ta trenutek ni važen.
Vsakega oblije tu pa tam grenka bolečina spoznanja, da se bližajo prazniki – a ti si sam.
Tudi bolezni krute zobje so se ti kazali, a verjemi s to diagnozo živi vsak drugi Slovenec po petdesetem.
Obup in predaja – to je največji sovražnik.
Ti to veš, razumeš. Ti si o tem pisal. Verjemi. Vsaj sebi.
Življenje je preveč sveto, preveč enkratno, preveč od drugega dano – da bi se ga smelo skrajševati.
Splača se ti obrniti tok dogajanja. Se boriti. Vztrajati. Tudi zate bo prišla nova pomlad.
Pomlad, ko bi bolezen pozabljena, obup potlačen v najtemnejše konce zavesti.
Pomlad, ko bo zacvetela nova iskra ljubezni in v tebi razvnela nov žar ustvarjalnosti.
