OKČERS

Moj novi blog.siol.net blog

Arhiv za 17.12.2007


Moja prijateljica

Zima počasi zaudarja s svojim rezkim piskom skozi ivnato pokrajino. Vse daljši večeri se dogajajo in vse manj me mika ven, na plano, na veter in mraz in nad škripajoče podplate zimskih čevljev.

Vedno bolj aktualna postajaš, moja prijateljica in spremljevalka, čeprav sem te vmes, med letom zanemarjal, večkrat le bežno ošvrknil in že sem bil z mislimi in korakom pri čisto drugih, “bolj pomembnih”, “bolj aktualnih”, “nepreložljivih” in “sploh” stvareh.

A ljubezen do tebe je skrbno čakala, pametna kot je, je vedela, da bo prišel tudi njen čas, razcvet, ki bo znova vzpostavil nepremagljivo slo po otipu, dotiku, po poglobitvi v tvoje najbolj notranje in intimno bistvo. Bistvo, ki bolj je prikrito, bolj nedorečeno, med vrsticami, bolj je privlačno in večja je naslada ob njenem razkritju. 

Kot najbolj zvesta prijateljica, si me zgolj nemo opazovala med mojimi pobegi in ošvrki. Tudi če se te je kdo dotaknil ali vzel v roke, si se zavedala, da se te bo prej ko slej dotaknila spet moja roka. Roka, ki te je pripeljala v mojo bližino, te lastnoročno ponesla do dnevne sobe, kjer si se mi prvič razgalila, predala, očarala. Očarala tako zelo, da nisem hrepenel več le po tebi, ampak tudi po tvojih sestricah, po vedno več in vedno pogosteje. Bil sem obseden s tabo in to znova postajam. Moram priznati, da brez tebe ne morem več. Dan brez tebe se mi zdi nepopoln. Izgubljen. Kot da še ni zaključen. Kljub pozni uri si moja zadnja misel ti.

Včasih se zalotim, da ležim ob ženi in razmišljam o tebi. Pa čeprav ve zate, ker sem ji omenil mojo vse večjo odvisnost od tebe, se počutim nelagodno. Kot, da bi varal. Kot, da bi hotel dvojni užitek. Celo z obema hkrati. Zmrazi me ob teh perverznih mislih in strah me je samega sebe in živali v sebi.

Hrepenim po trenutku, ko ostaneva sama v sobi in ti ob siju blagega reflekotorčka razprem tvoja krila, ovoham opojni duh tvoje notranjosti in se zazibljem v tvojo sočno, vedno drugačno, vedno na poseben način vznemirljivo opojnost. Moje oči te slastno požirajo in možgani dešifrirajo tvoje impulze v velika spoznanja resničnega orgazmičnega užitka.

Ljuba si mi v vseh položajih, le da je dovolj svetlobe. Preveč spoštovanja do tebe čutim in odgovornosti do svojega zdravja, da bi si te jemal v temi. Lahko si zgoraj, lahko sem nad tabo, ali se gledava z boka, samo da si na dosegu rok in oči. Lepo je, ko si voljna, da te po svoje obračam in lepo je, ko včasih kar na glas ti tvoj smeh vračam. Ob tebi sem lahko tudi zaskrbljen ali obupan, a vsakem primeru na srečen konec upam.

Razpet sem. A hkrati z radostjo prežet. Znova sva se zbližala. Zadnjič, v zanosu, sem se zaobljubil, da se bom potrudil, osrečil tudi tebe in ti naredil, lepše povedano ustvaril, sestrico.
Že večkrat sem bil na tem, da to uresničim, a so me vselej odvrnile preveč zemeljske stvari. Ti pa si tako nadzemeljska, angelska, s posebno dušo. Vzel si bom čas in uresničil tudi ta sen – če ne to, pa naslednjo ali v eni naslednjih pustih, zapečkarskih, zunaj strašljivo groznih, znotraj prijetno dišečih zim.

  • Share/Bookmark

Prihaja čas menjave koledarjev na stenah.
Jaz sem že danes zamenjal ozadje na namizju notesnika.
Odslej mi bodo oči počivale na naslednji fotografiji.

Ki ima tak motiv, ki greje in ni tako polna, da bi motila normalno delo.

http://ramalak.blog.siol.net/files/2007/12/dsc01711.JPG

  • Share/Bookmark