OKČERS

Moj novi blog.siol.net blog

Arhiv za December, 2007


Zdravje? Zdravje!

Ob vsem napredku zdravstva in vsemogočem obvladovanju in poseganju v človeško telo,
se vseeno fogajajo naravnost banalne stvari.

Kompletna slovenska reprezentanca v smučarskih skokih se pred najprestiznejšim tekmovanjem
v letu (novoletna turneja) znajde na bolniškem.
Damjan: “Teče mi iz vseh lukenj. Priklopili so me celo na infuzijo.”

In to navkljub strokovnemu nadzoru in spremljanju treningov in priprav.

(Ali pa gre, glede na rezultate naših v prvi seriji prve tekme, ko so bili praktično (brez diskvalifikacije Peterke) trije med prvih petnajsz, za kakšno “infuzija vzpodbudo” ?? !!)

p.s.
Še en svež, nekoliko manj reprezentativen primer:
v soboto sta v Špas teatru v Mengšu odpadli dve predstavi 5moških.com – zaradi bolezni.
(iz teatra so nam novico o odpovedi posredovali, ko smo bili že na pol poti do 200 km oddaljenega
gledališča!)

  • Share/Bookmark

Hiša na Srebrnem bregu

Srebrni breg je svojčas veljal s svojimi 404 metri za najvišji hrib v Prekmurju.
Srebrni – menda po barvi brez, s katerimi je poraščeno njegov vrh.
Po drugih virih, pa naj bi se včasih imenoval – Srečni breg.

In ni toliko pomembna njegova višina (uradno ni več najvišji hrib Prekmurja), kot njegova geografska
lega. Dolga desetletja je namreč predstavljal zadnjo slovensko točko pred “železno zaveso”, zastraženo in zavarovano mejo z Madžarsko.
Ko je bil odprt mejni prehod Martinje – Gornji Senik je ta isti hrib dobil ime – vstopna vrata v Porabje.

In na pobočju tega hriba sem rojen in le slab kilometer stran, še vedno na pobočju Srebrnega brega,
živim še zdaj. Kljub večkratnim daljšim izletom (šolanje, vojaški rok, druge aktivnosti) in sli po svetu,
ostajam zvest.
Kot čutim posebno energijo na določenih krajih, ki so povezani z zgodovino in nastankom slovenstva (Tihany, Blatnograd, Salzburg, Chiemsee, …..) tako me skrivna sila priklenja na Srebrni breg.

In ko mi domači Moški kvartet zapoje:

Hiša na Srebrnem bregu
gleda daleč v širni svet.
Tja odšli so vsi otroci,
en ji ostal je le zvest.

Jaz ostal sem na tem bregu,
ki srebrno se blešči,
jaz ostal sem na tej zemlji,
ki mi srečo le deli.

Hiša na Srebrnem bregu
je za mene več kot raj,
tu prebivam s svojo ženo,
tu ostal bom vekomaj.

(avtor besedila: Lojze Kozar ml., avtor glasbe: Ciril Kozar; izvedba: Moški kvartet Martinje)
se raznežim in odločim temu kraju in tem ljudem dati še kaj.
In sebi: zgraditi novo hišo na Srebrnem bregu.

  • Share/Bookmark

Zgodovinskih 20 ob meji

Bližina meje, pravzaprav celo tromeje, mi je bila položena v zibelko.
In v zadnjih 20, 25 letih, od kar sem torej sposoben tudi aktivno posegati v tukajšnji prostor in čas, sem bil priča res neverjetnim preobratom.
Odraščal sem ob bodeči žici in minskem polju, v sedemdesetih in osmedesetih letih prejšnjega stoletja.
Proti sosednji vasi, pa čeprav so tudi v njej živeli (porabski) Slovenci, je bil že pogled pregrešen in
misel kazniva. Do te vasi (Gornji Senik) je vodila pot dolga 80 km in to z mnogimi postanki in preverjanji,
ter zasliševanji, kam, zakaj, kako …..
Pa je prišel Gorbačov in je padla ograja in so bile pobrane mine (ki kljub opozorilnim tablam,
morda v resnici sploh niso obstajale). Režim ob meji je bil še vedno strog, nadzorovan, v stometerskem
pasu ob meji je bilo gibanje prepovedano.
Takrat sem bil star že dovolj, aktiven sem bil v lokalnem funkcionarskem aparatu in začela se nam je dogajati civilna iniciativa.
Tedensko smo prevozili pot do 80 km oddaljene sosednje vasi, utrjevali stike in pripravljali prvo srečanje,
ki se je zgodilo leta 1989. Vložili smo ogromno časa, energije. Vendar smo čutili, da se bo stvar
premaknila naprej le, če bomo dovolj “pritiskali” mi, tukaj živeči, z obeh strani meje.
Imeli smo stalne stike z vladama obeh držav, organizirali smo srečanja meddržavnih komisij, opravljali
smo pionirsko delo in upam trditi vsaj za kakšno leto pospešili dogajanja okrog mejnega prehoda.
Leta 1990 smo dosegli prvo začasno odprtje mejnega prehoda Martinje – Gornji Senik, leta 1992 pa je
prišlo do rednega obratovanja mejnega prehoda.
Mejnega prehoda, ki je bil zelo pomemben za obstanek in razvoj naše manjšine na Madžarskem. S tem
so Slovenci na Madžarskem, ki so prav takrat ustanavljali svojo Zvezo, dobili neposreden stik s svojo
domovino, z maternim jezikom, sorodniške vezi so se znova vzpostavile, mnoga nova prijateljstva in
tudi nove ljubezni so na novo zaživeli. Do sosednje vasi je bil znova le en kilometer.

In prejšnji teden se je zgodil nov zgodovinski mejnik dogajanja okrog meje med Martinjem in Gornjim Senikom. Priča smo bili dokončnemu dvigu rampe in nemotenemu pretoku ljudi, blaga, vseživljenjske
energije, sreče, ljubezni, prijateljstva ….
V samo dvajsetih letih mojega življenja je prišlo do veličastnih, gromozanskih sprememb.

Ponosen sem, da sem vztrajal z delom in življenjem na tem območju.
In ponosen sem, da sem tudi sam dodal kamenček v mozaik teh dogodkov.
Bil sem eden glavnih (lokalnih) organizatorjev gibanja v teh časih.
Enega obdobja je konec in zahvalil bi se najpomembnejšim “sodelavcem”:
S slovenske strani:
- novinarka Silva, dopisnica iz Porabja – ki mi je v takratnih “železnih” časih posredovala neprecenljive
podatke za prve stike
- domačin Lojze, naš idejni vodja
- drugi člani neformalnega lokalnega odbora
- najvišji predstavniki takratne skupne murskosoboške občine (z županom Andrejem in njegovimi
sekretarji na čelu)
- predstavniki policije, carine

In v trajnem spominu mi ostajajo stiki s Slovenci iz Porabja, ki so prav tako zavzeto sodelovali (bili
so na odgovornih mestih in hkrati zelo zavedni in požrtvovalni) in so mi
še zdaj ljubi prijatelji:
- Martin,
- Marijana,
- Andreja,
- Jože
- Katarina
in še mnogi drugi.

  • Share/Bookmark

Ne obupaj, Milan

Božični večer je pred nami.
In jaz že nekaj dni premišljujem o tebi. O zgodbi, ki sem jo slišal pred kratkim.
Ki me je pretresla, zamajala temelje.

Zakaj, Milan?
Ne obupaj vendar!

Vsak človek pade v depresijo, mi bolj čustveni še bolj in še prej.
Ampak ti, kot pesnik, ki si našemu jeziku poklonil 8 samostojnih pesniških zbirk, to veš dobro.

Ne bom omenjal tvojega priimka, ker ta trenutek ni važen.

Vsakega oblije tu pa tam grenka bolečina spoznanja, da se bližajo prazniki – a ti si sam.

Tudi bolezni krute zobje so se ti kazali, a verjemi s to diagnozo živi vsak drugi Slovenec po petdesetem.

Obup in predaja – to je največji sovražnik.

Ti to veš, razumeš. Ti si o tem pisal. Verjemi. Vsaj sebi.

Življenje je preveč sveto, preveč enkratno, preveč od drugega dano – da bi se ga smelo skrajševati.

Splača se ti obrniti tok dogajanja. Se boriti. Vztrajati. Tudi zate bo prišla nova pomlad.
Pomlad, ko bi bolezen pozabljena, obup potlačen v najtemnejše konce zavesti.
Pomlad, ko bo zacvetela nova iskra ljubezni in v tebi razvnela nov žar ustvarjalnosti.

  • Share/Bookmark

Moja prijateljica

Zima počasi zaudarja s svojim rezkim piskom skozi ivnato pokrajino. Vse daljši večeri se dogajajo in vse manj me mika ven, na plano, na veter in mraz in nad škripajoče podplate zimskih čevljev.

Vedno bolj aktualna postajaš, moja prijateljica in spremljevalka, čeprav sem te vmes, med letom zanemarjal, večkrat le bežno ošvrknil in že sem bil z mislimi in korakom pri čisto drugih, “bolj pomembnih”, “bolj aktualnih”, “nepreložljivih” in “sploh” stvareh.

A ljubezen do tebe je skrbno čakala, pametna kot je, je vedela, da bo prišel tudi njen čas, razcvet, ki bo znova vzpostavil nepremagljivo slo po otipu, dotiku, po poglobitvi v tvoje najbolj notranje in intimno bistvo. Bistvo, ki bolj je prikrito, bolj nedorečeno, med vrsticami, bolj je privlačno in večja je naslada ob njenem razkritju. 

Kot najbolj zvesta prijateljica, si me zgolj nemo opazovala med mojimi pobegi in ošvrki. Tudi če se te je kdo dotaknil ali vzel v roke, si se zavedala, da se te bo prej ko slej dotaknila spet moja roka. Roka, ki te je pripeljala v mojo bližino, te lastnoročno ponesla do dnevne sobe, kjer si se mi prvič razgalila, predala, očarala. Očarala tako zelo, da nisem hrepenel več le po tebi, ampak tudi po tvojih sestricah, po vedno več in vedno pogosteje. Bil sem obseden s tabo in to znova postajam. Moram priznati, da brez tebe ne morem več. Dan brez tebe se mi zdi nepopoln. Izgubljen. Kot da še ni zaključen. Kljub pozni uri si moja zadnja misel ti.

Včasih se zalotim, da ležim ob ženi in razmišljam o tebi. Pa čeprav ve zate, ker sem ji omenil mojo vse večjo odvisnost od tebe, se počutim nelagodno. Kot, da bi varal. Kot, da bi hotel dvojni užitek. Celo z obema hkrati. Zmrazi me ob teh perverznih mislih in strah me je samega sebe in živali v sebi.

Hrepenim po trenutku, ko ostaneva sama v sobi in ti ob siju blagega reflekotorčka razprem tvoja krila, ovoham opojni duh tvoje notranjosti in se zazibljem v tvojo sočno, vedno drugačno, vedno na poseben način vznemirljivo opojnost. Moje oči te slastno požirajo in možgani dešifrirajo tvoje impulze v velika spoznanja resničnega orgazmičnega užitka.

Ljuba si mi v vseh položajih, le da je dovolj svetlobe. Preveč spoštovanja do tebe čutim in odgovornosti do svojega zdravja, da bi si te jemal v temi. Lahko si zgoraj, lahko sem nad tabo, ali se gledava z boka, samo da si na dosegu rok in oči. Lepo je, ko si voljna, da te po svoje obračam in lepo je, ko včasih kar na glas ti tvoj smeh vračam. Ob tebi sem lahko tudi zaskrbljen ali obupan, a vsakem primeru na srečen konec upam.

Razpet sem. A hkrati z radostjo prežet. Znova sva se zbližala. Zadnjič, v zanosu, sem se zaobljubil, da se bom potrudil, osrečil tudi tebe in ti naredil, lepše povedano ustvaril, sestrico.
Že večkrat sem bil na tem, da to uresničim, a so me vselej odvrnile preveč zemeljske stvari. Ti pa si tako nadzemeljska, angelska, s posebno dušo. Vzel si bom čas in uresničil tudi ta sen – če ne to, pa naslednjo ali v eni naslednjih pustih, zapečkarskih, zunaj strašljivo groznih, znotraj prijetno dišečih zim.

  • Share/Bookmark

Prihaja čas menjave koledarjev na stenah.
Jaz sem že danes zamenjal ozadje na namizju notesnika.
Odslej mi bodo oči počivale na naslednji fotografiji.

Ki ima tak motiv, ki greje in ni tako polna, da bi motila normalno delo.

http://ramalak.blog.siol.net/files/2007/12/dsc01711.JPG

  • Share/Bookmark

Moške in ženske tegobe – uravnoteženo

Ženske rade potarnajo, kako da smo moški srečni, da nimamo “tistih dni”.

Ko gre rado vse narobe, so tečne, nerazpoložene – po staro “bolne”.

Ob tem sem se spomnil ženice iz otroštva, ki je imela na zalogi  logične odgovore za vse življenjske stvari. 

Po njenem je v naravi vse uravnoteženo, tako tudi različne težave obeh spolov.
Moškim sicer res ni potrebno 9 mesecev nositi otroka in ga roditi – morajo pa zato 12, 15 ali celo 24 mesecev na obvezno služenje vojaškega roka.
In moški res nimajo menstruacije (mesečne) – se morajo pa briti (po obrazu!) in to praviloma vsak drugi dan.

Takšna je preprosta filozofija in hkrati lajšanje tegob.

(ženica je na žalost že umrla, tako da vam ne vem povedati, kaj bi bila protiutež nosečnosti in rojevanju zdaj, ko ni več obveznega služenja vojaškega roka.)

  • Share/Bookmark

Nigdar neboš znala

Včeraj je Feri Lainšček v Slovenskem domu v Monoštru predstavil svojo novo pesniško zbirko

                            NIGDAR NEBOŠ ZNALA

                           (Moje prekmurske verzuške pa kejpi)

Feri namreč cel čas svojega bogatega ustvarjanja piše, kot pravi, za svojo dušo, tudi v svojem “materinem jeziku” – v goričkem narečju.  Tako se mu je nabralo takih verzušk za celotno knjigo, prvič pa je v knjigi objavil tudi svoje fotografske izdelke.

Te narečne pesmi so še posebno melodične, zato ni čudno, da jih je že kar nekaj uglasbenih in na predstavitvi smo lahko prisluhnili kar štirim v zborovski izvedbi skupine Zarja iz Puconec.

Večer, ki mi je izvabil roso v oči in napel rokave s pokončnimi kocinami.

Vsa čast in hvala avtorju, zboru in enkratni gostiteljici Marijani Sukič (glavna in odgovorna urednica časopisa Porabje).

Za vas pa, za pokušino nekaj po mojem izboru:

SAMO TIJ

Sakši zatvor je kda prazen,

sakša kurva je kda dama,

sakša ljubav je kda kazen,

sakša sneja je kda sama.

Sakši boug je včasi slejpi,

sakša pout je malo krijva,

sakši vrag je komi lejpi,

sakše drejvo se vugijba.

Samo tij si moja lujba,

nikdar nede štera drujga,

samo tij si moja mala,

sikdar v srci boš ostala.

NASKRIVMA

Gda je tista zijma bijla, duga zijma brez sniga,

v Sobote je megla bijla, siva megla brez oka.

Te san lejko s tebof bijla, s tebof bijla naskrivma,

te san tebi rada bijla, rada bijla od srca. 

Gda je prvi snejg zapadno, megla se je zdignila,
prvo so stopaje vidli, te so znali ka sva dva.
Sobota je guče mejla, muva sva na raznok šla,
sama odin gori doli, mejra neman več doma.

VSE DE ŠČE, KAK JE BILOU

Vse de šče, kak je bilou.
Ftiči do pa voter bou,
šteri de oblake gnou.
Ribe do pa mejsec bou,
šteri plava nad vodou.

Vse de ešče, kak je bilou.
Gojno de pa rosa bou,
štera spadne na rokou.
Sunce de pa Mijra bou,
štera gnala de kolou.

Vse de ešče, kak je bilou,
samo ge več nemo tuj veslou,
samo ge več nemo mijmo šou.

  • Share/Bookmark

štirievresedemnajst

Če še sam včasih v mislih kakšno cifro preračunavam v tolarjih, moram reči, da sem včeraj opazil, da se je euro dokončno zažrl v pore slehernega Slovenca.

Delavca za priložnostna dela, po domače bolj pijančka,  sem namreč vprašal po ceni njegove ure.

In mi je odgovoril: štiri evre sedemnajst 

  • Share/Bookmark

Petelinje malice

Zašto su ti oči,

umorne i tužne,

zaboravi na sve dane ružne,

svoju ruku mi daj.

Voljela bih nočas

dok je mjesec mlad,

da još jednom čujem,

reči te – volim te.

Vsak dan dvakrat si ogledam video in vsak dan dvakrat opravim petelinjo malico.

Z lesene deske mlaskajoče izginjajo tankorezani kosi suhe salame, suhega mesa, kisle kumarice iz steklenice ali tanke rezine sveže rumene paprike.

Konec poletja začeta dieta je v čutni jeseni izplahnela v nepogrešano meglico.

Feri klasa si, Goričanci smo ponosni nate.

Knjigo sem prebral na dah takoj po izidu,  Markova umetelna nadgradnja pa je  ustvarila pravo čutno vizualizacijo in me porinila v nov slog življenja. 

stari (domači) kraji
stari prijatelji
stare ljubezni
nova hrepenenja
malice po petelinje

  • Share/Bookmark