OKČERS

Moj novi blog.siol.net blog

Arhiv za September, 2007


Bolečina dna

zakaj trava najbolj diši,
ko je pokošena.

zakaj nekdo zlahka uspe v svetu,
a ga vseeno boli,
ker ga ne priznajo doma.

  • Share/Bookmark

Finale Piramide

Prva sezona se je s finalno oddajo končala.
Sezona, v kateri smo spoznali nepotrpežljivo in nesproščeno voditeljico, ki je včasih kar grobo in
odrezavo vstopala v nepravem trenutku.
In bila je tako nesamozavestno izgubljena, da je tudi v finalni oddaji vsaj trikrat ponovila – ” pogovor/oddajo vodim jaz” – kot da bi se čutila ogrožena s strani gostov. Izgubljenost se kaže tudi v
dejstvu, da so v režiji (na ekranu) kar po svoje določali(tudi v nasprotju z napovedjo voditeljice), kdaj
je šlo za repliko (30 sec) ali za enominutno besedo.

Častna gostja je bila slovenska diva Helena, ki je seveda imela glavno besedo – tokrat sicer v stihih, a je poudarjala, da so gostje-finalisti navadni revčki proti njej, in tako naprej v svojem vzvišenem slogu.

Posebno poglavje so glasovanja. RTV – ju je seveda zgolj do zaslužka, saj se s poslanimi glasovi prek
sms-ov nabere kar zajeten kupček, zmagovalec je pa itak tisti, ki ima za sabo bazo, ki jim je največ
do tega, da njihov kandidat izpade mega – pameten, lep, retorik ….

Finalisti so imeli že v štartu različne osnove:
- Javšnik – je lahko neobremenjeno in v soju svojega slovesa udrihal vsepovprek v stilu zastopnika najširših ljudskih množic – a ti poslušajo, prikimavajo, se zabavajo – glasujejo pač ne
- Podobnik – je zavzel podobo uglajenega gospodiča,s pretirano politično govorico (dosti in všečno
govoriti, a nič pretirano konkretnega)
- Ruparju pa se je videlo, da hoče ostati všečno lojalen vladajoči stranki, a je vseeno toliko iz vpetosti
v tekoče politične mline, da si lahko privošči tudi pikre puščice v smeri koalicijskih partnerjev

  • Share/Bookmark

OI so še zelo daleč

Približuje se prvi “odločilni” večer slovenske košarke.
Nekakšen zrelostni izpit. A smo. A zmoremo. Predvsem psihološko.
Kajti breme je vsekakor veliko.

In kaj nam zmaga prinaša?
Uvrstitev med štiri moštva stare celine in ponovne odločilne večere.
Četrto mesto bi bil sicer ogromen uspeh, a ne bi prinesel nobenih dodatnih bonusov glede na sedanji položaj.
Na olimpijski turnir se namreč neposredno iz Evrope uvrstita dve moštvi (poleg Španije, ki je že uvrščena)
Tako bi morali doseči najmanj drugo mesto, ali tretje, če bi bili Španci pred nami.
Za ta dvojni uspeh (kolajna + uvrstitev na olimpijske igre) pa današnja zmaga še zdaleč ne bo dovolj.
Premagati bo treba še Španijo v polfinalu ali Rusijo ali Litvo za tretje mesto, kjer se zdi najverjetnejša opcija poraz s Španijo in borba za 3. mesto z Rusijo.

In vse to je verjetno celo edina (čeprav ne lahka) pot naše reprezentance do olimpijskih iger.

Po drugem scenariju jim zadostuje že sedmo mesto za uvrstitev na predkvalifikacijski turnir (to verjetno
res ne bo problem). Vendar bo ta turnir 12 reprezentanc peklenski in za tri prosta mesta se bodo borile
prave košarkarske velesile: Brazilija, Nova Zelandija, Portoriko, Kanada + 4 ekipe iz Evrope.

Biti med tremi na tem zadnjem vlaku, bo pa po moje težje, kot na tem EP priti do medalje.
Zatorej, fantje, srečno nocoj in ta vikend.

  • Share/Bookmark

Da se le ne bi preutrudili

Nas bo šibka klop stala olimpijskih iger ali celo medalje na tem EP.
Na klopi imamo (po poškodbi Čapina) samo 11 igralcev, od tega praktično le 8 uporabnih.
Ko bi vsaj 1 – 2 od tistih sedmih, ki so ospovedali udeležbo bila prisotna.
Za tako plitev bazen košarkarjev je to prevelik osip.
Jasno je namreč, da Klobučar, Čebular in Vidmar niso dorasli nalogi.
In če je prvi še lahko minutna alternativa za kakšen prenos žoge, je drugi v reprezentanci pravzaprav naključno, po slabi sezoni (poleg tega je v nezavidljivem položaju – brez kluba – ina nastop na EP mu ne bo pomagal do njega).
Najbolj pa je verjetno vidno, kako težak je prestop iz mlade v člansko selekcijo pri Vidmarju.
Kljub dobro odigranemu prvenstvu za mlade, je v članski konkurenci na tem EP povsem izgubljen in nemočen.
Še toliko težje je namreč igrati pod košema, proti izkušenim in močnejšim centrom, od katerih se lahko le odbijaš, ne da bi lahko upal, da boš sploh normalno sprejel žogo.
Spominjam se prvih tekem Maria Kraljeviča, ko je prestopil iz Splita v Olimpijo in praktično ni bil sposoben ujeti žoge, a se je s trdim treningom prebil do solidnega evropskega centra in celo kapetana reprezentance.
Trdo delo in potrpežljivost čakata tudi Vidmarja – mislim pa, da je zanj Turčija napaka in nasploh selitev v tujino prezgodnja (kot za večino slovenskih mladcev tudi v drugih športih). Včasih namreč prevlada nad razumom in trezno odločitvijo – denar.

Upam pa, da bodo trije mladci (v ta krog po starosti sodi tudi Dragič, a je že krepko naprej) odnesli čimveč koristi zase (če je že za ekipo ne morejo) in ZA PRIHODNJA VELIKA TEKMOVANJA.
ČE NE BODO V SVOJIH ZRELIH LETIH TUDI ONI PREVEČ UTRUJENI ZA REPREZENTANCO.

  • Share/Bookmark

VELIKA ZMAGA malega naroda

Od nekdaj me moti samovšečen in vzvišen odnos predstavnikov germanskega naroda do nas. In v tem kontekstu se je začela tudi včerajšnja košarkarska tekma na evropskem prvenstvu v Španiji.
Kot sveča vzravnan, ponosno in samozavestno je nemški selektor Dirk Bauermann
že kar poniževalno napovedoval celjenje vseh ran in travm tega prvenstva proti nebogljeni Sloveniji.
Nasproti mu je stal sicer zelo elegantno oblečen strokovni štab, ki je zastopal neko dvomilijonsko balkansko državico, ki se v življenju plaho klanja in podreja vsem, da bi bila sprejeta v višji razred evropske pomembnosti.
Dva milijona prebivalcev, pa to je le predmestje omembe vrednega evropskega mesta.
In če je njihovemu nekdanjemu fuhrerju v grobu toplo pri kamnu, ko vidi, kako si je njegov narod podredil Evropo – vsa vzhodna Evropa dela (pokupili so podjetja in iz domačinov ustvarili zgolj poceni mezdne delavce) za njih in povsod v Evropi dopustujejo doma (pokupili so turistične destinacije od Urala do Španije), mu toliko bolj skeli rana ob drugem polu sodobne globalizacije.
Za nemške elitne reprezentančne vrste igrajo, še več, imajo glavno besedo, potomci narodov, ki jih je najbolj zatiral in preziral – Poljaki, Turki in po rasi potomci Jessya Owensa.

In reprezentanci te vodilne evropske velesile nismo na včerajšnji tekmi prepustili niti enega vodstva. Fantje iz evropskega »predmestja« so igrali svojo igro, v pošteni igri so nadigrali (osmešili) nasprotnike in v skladu s svojo pregovorno klenostjo mirno prenašali pritiske in udarce vzvišenih nasprotnikov. Verjetno bi jih včeraj lahko razbili tudi s + 40 ali več, vendar jim je naš selektor na koncu dal gentlemansko priložnost, da omilijo poraz.
Celo nefair (v takih odločenih tekmah se praviloma v zadnjih sekundah seže nasprotniku v roke in ne meče na koš) so izrabili zadnjo priložnost za koš, ko so se naši mladci kakšno sekundo pred koncem že obrnili od koša.

Zmaga je bila veličastna. Lepo je čutiti moč kolektiva. Povezanost na poti k skupnemu cilju. Lepo ste nam popestrili večer.
Verjel sem, da bomo zmagali. In verjel sem, da bo njihov zvezdnik dosegel več kot 25,5 točke.
In zato sem izgubil. Športno stavo.
A sem ta večer kot Slovenec bil še bolj ponosen, kajti zmaga kolektiva, ki je edini doslej znal zaustaviti velikega Dirka še toliko večja.
In kaj šteje mojih nekaj evrov za ponos naroda!

  • Share/Bookmark