OKČERS

Moj novi blog.siol.net blog

Arhiv za November, 2006


MC DONALDS in serviete

Mc Donalds – restavracije s hitro prehrano so pojem za organiziranost, racionalnost … po celem svetu.
Vse naj bi bilo sprogramirano in prekalkulirano na sekundo, na centimeter, gram, cent ….

Pa vendar opažam, da prodajalka zagrabi kar tako šop papirnih serviet in jih zrine v vrečko, ko naročiš
hrano za domov.
Vsaj 3 serviete na porcijo (preverjeno na večih lokacijah, V Sloveniji in tujini).

Ne vem v čem je poanta. Je to uradno navodili ali zgolj površnost prodajalcev.

Ampak 2 servieti preveč krat nekaj milijonov kosov hamburgerjev na dan pa že ni zanemarljiv podatek.
Ne poslovni in ne ekološki.

  • Share/Bookmark

GORIČKO V MOJEM SRCU

Obilica statističnih, turističnih, geografskih in podobnih sestavov, brošur, letakov in celo knjig je bila zadnje čase napisana o Goričkem. Vse v stilu pokrajine, ki je idilična, neokrnjena, odmaknjena, primerna za mirno preživljanje starosti ali za umirjanje med vikendi od stresnih tedenskih mestnih nemirov.
Nekako v zavesti Slovencev je, da je to nekje »tam gori«, »čez Muro«, tam kjer je ravnica, kjer so še napol pismeni, kjer živijo v ilovnatih hišah s slamo kritih in kjer se sosed k sosedu sprehodi po blatu do kolen mimo prosto živečih domačih svinj.
Kjer je zrak še čist in narava prvobitna in od koder je fajn nabaviti kakšno ozimnico in pripeljati kakšnega zdravo rejenega prašiča.

In kar je daleč od oči in še Bogu za hrbtom ni vredno kakšne občutnejše pozornosti. Ljudje so navajeni, preživeli bodo. Saj drugega kot močnika in žgancev ne poznajo in ne rabijo.
Kar je bilo ali je vrednega je ali bo tako ali tako prišlo do centra države – zakaj bi mi prihajali tja.

Tu so griči, najvišji se dvigajo le nekaj nad 400 metrov nadmorske višine., ravno toliko, da pozimi tu sneži, ko v ravninskem delu Prekmurja še dežuje. Pa vseeno ti griči niso tako visoki, da bi nudila kakšen daljnosežen pogled ( če računamo, da se npr. s precej nižjega prleškega Jeruzalema vidi vse do čez 100km oddaljenega madžarskega Blatnega jezera), predvsem zaradi poraščenosti z gozdovi.

Spomnimo se še ne tako oddaljenih obdobij zgodovine Goričkega (pred 20, 30, 40 leti), ko je izginjala kar cela generacija prebivalcev, ki so se odpravili s trebuhom za boljšim kruhom.Nekateri le do regionalnega središča, drugi dlje po Sloveniji, še največ pa v tujino – generacije naših dedkov na sezonsko delo v Slavonijo, Baranjo, Vojvodino ali kar v Francijo ali Ameriko; v kasnejših časih pa v Avstrijo, Nemčijo, Švico, Švedsko, Norveško ….
Odhajali so mladi, odhajala so dekleta, na kmetijah so ostajali starci z osamljenimi večnimi fanti.
To so generacije izgubljenih sinov in hčera. Večina se jih ni vrnila. Ustvarili so si svoje domove in družine, zaživeli drugo življenje, večina jih je izgubila stik s svojo domovino, sprejela drugo državljanstvo, otroci več niso bili Slovenci.
V nekaterih naseljih je bila že vsaj polovica hiš zapuščenih, nenaseljenih in kakor se rja širi iz centimetra v centimeter kovinske palice, tako se z neobdelovanjem zemlje širi gozdna površina in se zažira vse do bivališč tukajšnjih prebivalcev.
Spominjam se svojega otroštva in parcel kjer smo v nedeljskih popoldnevih nabijali žogo do onemoglosti – spremenila so se v neprehodno območje prežeto z drevesi, grmičevjem in trnjem.
Tam, kjer so si na prosti paši ob varstvu pastirjev in pastirčkov zdravo polnile svoje vime številne prebivalke domačij je situacija ista. Pašnike so oplodila semena iz bližnjih krošenj dreves in nobena uradna statistika ne uspe tako hitro spremljati spremembe namembnosti , kot je le-ta dejanska v naravi.
Najprej so krave začeli rediti sodobno, med štirimi stenami, potem se prireja mleka in mesa nista več splačali in hlevi so zazevali s svojo praznino.

Postopoma so zapuščene domačije začele oživljati. Postale so iskano tržno blago. Za vikende, precej so jih pokupili tujci. Najprej Avstrijci, Nemci, v zadnjih treh letih so najpogostejši kupci Angleži. Trenutno je povpraševanje mnogo večje od ponudbe.

Goričko se je vse bolj spreminjalo iz agrarne pokrajine, ki je imela vsaj nekolikšen pomen tudi pri pridelavi poljščin, mesa in mleka za trg, v pokrajino, kjer se je prej ena najpomembnejših gospodarskih dejavnosti spremenila v hobi dejavnost.
Kmetje, več niso kmetje ampak so le še ljubiteljski obdelovalci domače grude, ko to delajo delno iz veselja in delno za samopreživetje.
Ker gorička zemlja lahko preživi vsakogar. Tu rasteta pšenica in krompir, travnikov, pašnikov in njiv za pridelavo živalske krme je dovolj, sončne strani gričkov so idealne za zorenje grozdov iz katerih zna vsak pridelati poživljajočo in žejo brzdajočo tekočino.
Ob pravi letini še sadno drevje bogato obrodi.In ne le sladki mošt – jabolka, hruške, marelice, slive se da shlapirati v močne zdravilne tekočine.
Še preveč je vse na dosegu roke. Raznoliko in razkošno darovje narave. Tako raznoliko in razkošno, da je že kar nevarno, če se ne znamo brzdati in prestopimo dopustne količine.
Na Goričkem je praznik vsak dan. Mize so polne domačih dobrot. Pa čeprav se čuti vpliv industrializacije in globalizacije je prava pojedina le z domačim dišečim kruhom, s šunko dimljeno na starodavni način, s šmarnico, ki poživi krvni obtok in ne nazadnje z domačim žganjem, ki kot naravni antibiotik razkuži dihalne in prebavne poti.

In ohranjanje tega bogastva, izročila prejšnjih generacij se nekateri lotevajo tržno. To je zagotovo ena najbolj avtohtonih dejavnosti, ki se ob primernem pristopu in spoštovanem odnosu do preteklosti lahko tretira kot perspektivna gospodarska dejavnost te pokrajine.
Širše in grobo rečeno je to turizem.
Ampak turizem v milejši obliki, turizem v rokavicah preteklosti, tradicije. Z načrtnim poudarjanjem stvari, ki so naravne, tradicionalne, zdrave in edinstvene za to pokrajino.
To je povezava z izleti, običaji, kmečkimi opravili, prenočevanjem – na tradicionalen način in vse skupaj na temelju goričke kulinarike.
Navsezadnje ne živimo odmaknjeno in ne v kotu; smo sredi Evrope, sredi združene Evrope, Evrope brez meja, širokega globalnega praktično neomejenega trga. Trga, ki je nasičen in naveličan sodobnih trendov, stresnega življenja …. , ki hrepeni po povratku k naravi, k sobivanju z naravo, uživanju zdravju prijaznejšim obrokom, dihanju čistega zraka, počitku v miru ob spremljavi zvokov narave …..

  • Share/Bookmark

ČAROVNIKOV VAJENEC

Blesavo se mi je zdelo, ko so “Špeli uz Bar-a 2″ podarili za sodelovanje s čarovnikom knjigo Evalda Flisarja “Čarovnikov vajenec”.

Nekdo, ki je prebral samo naslov knjige, je pač napačno sklepal za kaj gre v tej kultni knjigi, priročniku/slavospevu tantre.

Sem se pa ob tem spomnil, da sem jo prebral dvakrat in našel tudi nekaj zapisov iz nje.

Ne odpovej se ničemur, kar je del sveta in življenja.

Zadovolji vse svoje želje, predaj se svetemu obhajilu jedače, pijače in jebače, vendar tako, da ostaneš svoboden, nezavezan užitkom, da se jih ne oklepaš, apmak se skoznje prazniš in duhovno rasteš.

Tantra je paradoksalna metoda duhovne rasti, primerna za tiste, ki se jim silno mudi.

Tantra je kot zvesta žena možu, ki razgali in podari svoje čare samo zakonitemu možu, zato je na voljo le tistim, ki jo razumejo in vedo, zakaj je ne smejo zlorabljati.

  • Share/Bookmark

SLOVENSKO IGRAČKANJE

V Sloveniji vrhunski šport vse bolj izgublja tla pod nogami. Le nekaj primerov:

- košarkarji Uniona Olimpije životarijo, se igrajo s svojim ugledom in z zelo prestižno vstopnico v svet Evrolige

- trije slovenski klubi v regionalni ligi so začasno priigrali Sloveniji z naskokom zadnje mesto in s tem jim grozi za naslednjo sezono zmanjšanje kvote iz 3 na 2 kluba v ligi

- hokejska liga je (z izjemo Jesenic) postala neka vaška liga; reprezentanca pa farsa, ko ob uspehih ne zmoremo izpolniti obljubljenih nagrad igralcem

- ob uspehu rokometašev na evropskem prvenstvu je bil prav tako problem zbrati denar za obljubljene nagrade

- Iztok Čop, kot legenda slovenskega športa v novi dobi ne dobi prave veljave in njegovi rezultati niso uspehom primerno ovrednoteni. Moj predlog bi bil, da ga zaposlijo ali vsaj plačujejo iz Ministrstva za zunanje zadeve, saj je naredil za Slovenijo v svetu ogromno v smislu prepoznavnosti (konstanto vrhunski rezultati na največjih tekmovanjih).

-  takih primerov je še ogromno a jih ne bom našteval, ker bi rad prešel čimprej k MOJI GLAVNI DANAŠNJI TEMI.

Najbolj  me je včeraj zbodel svež primer. Primer naših alpskih smučarjev. Ki še nekako rinejo. Najdejo sponzorje in država jih podpira:

-  da se moška slalomska reprezentanca že tri sezone brez vsakršnih rezultatov z sedmimi, osmimi, devetimi tekmovalci bolj ali ne turistično in nezainteresirano vozi po Evropi in svetu

- da pošljemo v Ameriko tri tekmovalce v hitrih disciplinah, na internih kvalifikacijah izberemo dva, ki bosta lahko nastopila na tekmi svetovnega pokala v smuku. In potem na štartu izvemo, da Perko ni startal, ker je imel probleme z opremo in da Jerman ni dosegel pričakovanega rezultata, ker je nastopil v zastarelem dresu.

Mislim, če to ni igranje z nami. S sponzorji.

Če to ni igračkanje z ugledom Slovenije. Kot resne države. Z jasno določenimi smernicami in cilji na vseh področjih delovanja.

Sramota. Diletantstvo. Amaterstvo. Brez primere.

Pričakujem in zahtevam, da za take in podobne stvari padajo glave (seveda ne dobesedno).

  • Share/Bookmark

DOPUST IN SKUŠNJAVA

Nisem kadilec.
Celo nerad sem v družbi cigaretnega dima.
Ampak nekajkrat na leto si rad slastno prižgen cigaro in se počutim carsko.
Ta sprostitev me prime ponavadi na dopustu.

In zdaj sem v hotelu, izvrstnem hotelu. Pet plus. Najboljši in najdražji v mojem življenju (doslej).

Imel sem rezevirano in prijava je potekala hitro in gladko. Sprejeli so me carsko.
Pred vrati sobe sem zagledal prečrtano cigareto in ob vstopu v sobo znova napis, soba za nekadilce.

Ko se upiram skušnjavi, prižgati ali ne, me prepriča javljalnik ognja s stropa.
Me boš mar izdal, bo dim iz cigare sprostil tvojo varovalko.

Ob užitek dopusta (delovnega sicer) sem.
Nisem prosil sobe za nekadilce in nihče me ni opozoril, da mi prodaja sobo za nekadilce.
Je to tako samoumevno?
Je res tako zdravo biti javno priznani nekadilec!

  • Share/Bookmark

AMBRUS

Zadnje tedne se ogromno misli, energije in tiskarske barve preliva na temo Ambrusa, Romov, slovenske tolerantnosti …

Mnenja se razhajajo. Slovenija se deli na dva pola. So (bili) res Romi tako grozni in nevzdržni, ali so domačini tako nestrpni do drugačnosti, da je ne prenesejo več.

Težko je soditi od daleč.

V pomoč in razmislek pa podajam pismo domačinke, ki je priromala na moj mail.

Saj za boljše razumevanje situacije je pomembno slišati več plati zvona.

Ambrus

Ime te dolenjake vasi ste gotovo že slišali. To pismo pišem, ker so skrajno neprofesionalni slovenski mediji popolnoma izkrivili realno sliko dejanskega problema.

Izseljeni Romi niso bili edini prebivalci tabora v Dečji vasi. V tem taboru so se kar naprej menjavali najrazličnejši “civili”, povečini z zločinsko preteklostjo. Ker je lokacija tabora dokaj na samem, je bila idealna za neke vrste azil z vso mogočo sodrgo. Prav zato krajani ves čas opozarjamo, da ti ljudje niso bili izseljeni zaradi svoje narodnosti – to bi bilo skrajno nepravično(!) – oditi so morali, ker so gojili, zganjali in prikrivali kriminal. K razrasti le-tega je med drugim pripomogla tudi velika oddaljenost policijske postaje. Dogodki zadnjega tedna so bili tako ukrep krajanov iz obupa, ki je sledil stopnjevanju strahu do vrha. Veste, osnovne kulturne razlike so bile s strani vaščanov sprejete pred 40 leti, ko so se Romi trajno naselili v Suhi krajini. “Razlike” s katerimi pa ti ljudje danes tako grobo kršijo zakon, še posebej tiste, ki predstavljajo kršitev osnovnih človekovih pravic, niso bile in nikakor ne smejo biti sprejemljive! Tekom let so se poleg običajnih kraj pridelkov in živali, vrstile tudi hujše protizakonite aktivnosti: vlomi in kraje, najraje v hiše starejših ljudi, ki živijo sami, več vlomov v okoliška župnišča, cestne blokade z ostrim kamenjem ali deskami, ponimi žebljev, kraja mobilnih telefonov, napad na gobarke, grožnje z uperjeno puško v mimovozeči avtomobil, izsiljevanja, podkrepljena z grožnjo, da boš ubit ali posiljena, lansko leto je policija zasegla večje število strelnega orožja in mamil, nedaven napad na Jožeta Šinkovca pa je bil že drugi poskus umora v dveh letih. To in podobno je krojilo nape vsakdanje življenje. Zadnjo žrtev tega tabora so mediji prikazali kot pretepaškega moškega – resnica pa je, da je branil svojo zidanico pred dobro znanimi vlomitelji. S tem si je nakopal maščevanje in skorajšnjo smrt. Jožetu so se na glavni cesti v blokado postavili trije avtomobili, za njim še dva, tako da je bil ukleščen mednje ter na milost in predvsem nemilost prepuščen Čmaku in njegovim romskim kompanjonom; kaj je sledilo veste. Na dejstvo, da ti z njive zmanjka kakšna glava zelja smo se kar navadili, nihče pa se nikoli ne bo navadil na to, da ti strežejo po življenju. Živeti v nenehnem strahu je sila mučno. Če tega niste doživeli, si ne morete predstavljati, kaj se godi človeku, ko med vožnjo ugleda uperjeno cev puške. Jaz sem jo. Občutek tesnobe je nepojmljiv; Naj ustavim? Peljem naprej? Naj kličem policijo? Ne, kaj pa če me naslednjič ustavijo?! Gotovo bodo vedeli, da sem jaz klicala …

Neverjetno kako hitro se je slovenska policija organizirala za zaščito in varovanje tabora in njegovih prebivalcev. Sprašujem se, kje je bila ta javna služba med padanjem kola po Jožetovi glavi, kdo je varoval njega, kdo je varoval domove, avtomobile, njive in življenja vaščanov? Varuhu človekovih pravic pa vse skušaj kar nekako ni jasno. Ne samo, da ni bil v Ambrusu, ob nepreverjenih dejstvih in opazovanju od daleč si drzne dajati nekakšne pavšalne izjave in s tem grobo zavajati širšo slovensko javnost. Ali pa preprosto ne loči med etičnim sporom in bojem proti leglu kriminala. Veste g. Hanžek, nihče od Romov ni bil napaden, nihče ubit. Napaden je bil Jože Šinkovec iz Ambrusa! Ko smo izvedeli, da bo do izselitve končno prišlo, nismo čutili zmagoslavja. Ne. Čutili smo veliko olajšanje. Zato je zadonela Zdravljica. Naj rojak Suhokranjčan prost bo vsak, ne vrag zločinski, le pošten sosed naj bo mejak!

Da izseljeni skupini življenje v Postojni ne odgovarja je razumljivo, saj nimajo raziskanega rajona, “poslovnih” poznanstev in informacij o imetju okoliškega prebivalstva. Medijem pa se bolj problematična zdi skrb za perjad, ki je ostala v taboru, kot Jožetovo zdravje. Močno upam, da zaradi težkih poškodb glave ne bo imel trajnih posledic. V kolikor preživi.

Dragi bralci, Ambruška zgodba je dolga več desetletij, ne en teden. Zadnjih 12 let je potekal boj za osnovno človekovo pravico – za mir. Za mir, ki upam da ga bomo končno deležni. Žal pa se še vedno bije še en boj – Jožetov boj za življenje. Zato, Jože, drži se!

Mi smo s tabo! Bog je s tabo! Drži se!

  • Share/Bookmark

Mallorca

Največji otok Balearskega otočja. Velik za pol Slovenije. Raznolik kot Slovenija.

Ima visoke gore. Notranjost otoka je prepredena z raznolikimi nasadi in plantažami – limon, pomaranč, oliv ….

Otok premore 500 kilometrov obale.

- sanjskih peščenih plaž, ki jih spremljajo desetkilometerske neprekinjene promenade s 24 urno ponudbo najrazličnejših lokalov.

- in nešteto samotnih kotičkov in zalivov, kjer lahko dušo in oko spustiš na prosto pašo in se privajaš na predverje pravega raja.

700.000 domačinov sprejme vsako leto 12 milijonov turistov. Pravo mešanico ras, narodov, jezikov.

Na letališču Son sant Joan v Palmi pristane vsakih 90 sekund letalodsc01071.jpgdsc01113.jpgdsc01036.jpgdsc01044.jpgdsc01025.jpgdsc00973.jpgdsc00943.jpgdsc00881.jpg.dsc00801.jpg

To je kraj kamor mi ob pričetku zime uhajajo misli – zorijo skomine.

  • Share/Bookmark

MOJ PRVI BLOG

Hiter je ta življenjski avto – pravi dirkalnik. Čez dan sem poln idej, kako napisati svoj prvi blog, a zvečer, ko se spravim k računalniku, je glava ponavadi že prepolna minulodnevnih misli, dogodkov in pripetljajev.

Ta hitri ritem življenja, podprt s tehnologijo, ubija naš ritem življenja. Ni več moč pričakovati normalne komunikacije. Vsaka informacija mora biti v trenutku na razpolago. Vsak še najmanjši pa čeprav ne prav posebno odločujoč korak bi morali storiti že pred uro, včeraj – da bi lahko še zadovoljili trg natrpanih, lačnih, nenasitnih, agresivnih, že prav zoprnih, zahtev, vsak svojih strank.

Naši zmogljivi računalniki v naših glavah kmalu ne bodo več dohajali tega tempa.

Vse manj imajo časa za opravljanje (razmišljanje) prijetnih stvari in tem. Vse manjkrat se lahko podajo na lov za metulji v neskončni livadi domišljije.

In zato se mi zdi pisanje bloga prijetna osvežitev.

Da bom razmišljal tudi “prosto”. Da bom pisal o težkih, prijetnih, sanjskih – o vsem mogočih občutkih. Včasih zlival svoj gnev nad kom ali čim ali preprosto nad sabo in si lajšal dušo. Včasih bom hotel zgolj pokramljati. Ali se zgolj ponosno med vaše sobralce podati. Kakšno mnenje podati, izmenjati. Morda zgolj le kramljati. Ali klobasati. Svoje izkušnje, mnenje, napotke kot svoj dar vsem vam podati.

Izmenjevati, pisati, brati.

Pa tudi kakšen odzivček pričakovati.

  • Share/Bookmark

Zdravo svet!

Dobrodošel na blog.siol.net. To je tvoja prva objava. Za prvič naj ti bo, ampak zdaj pa začni zares!

  • Share/Bookmark