OKČERS

Manacor je drugo največje mesto priljubljenega španskega otoka Mallorca.
Šteje 27.ooo prebivalcev in je pomembno središče proizvodnje nakita iz biserov.
Tam namreč že od leta 1902 poteka proizvodnja prestižnih biserov blagovne znamke Majorica.

In tam se je rodil in odraščal tudi največji biser, 185 cm visoki in 85 kg težki.
Z neprecenljivo vrednostjo. Potencialom, ki začenja svoj pohod k rušenju rekordov.
23 letni Rafael Nadal

Pravkar je osvojil olimpijsko zlato medaljo in pravkar postaja št. 1 svetovnega tenisa.
Doslej je zaslužil z igranjem profesionalnega tenisa približno 20 milijonov dolarjev, vendar se njegova prava žetev
šele začenja.
Bil je rekordno dolgo (kljub svoji mladosti) št. 2 svetovnega tenisa, vse od 25. julija 2005, zdaj se začenja njegova vladavina
v prestižnem in donosnem belem športu.

Sam sem se trikrat mudil v tem prijetnem, ne prevelikem, a lepo urejenem mestu.
Spodnja slika je nastala letos januarja pred najbolj znano turistično znamenitostjo okrožja Manacor -Zmajeve jame

http://ramalak.blog.siol.net/files/2008/08/dsc02290.JPG

Preden se odpravim na večerno državno slovesnost

“združitev prekmurskih Slovencev z matičnim narodom”

bi rad potožil nad našo majhnostjo, oddaljenostjo in poniževalnim odnosom našega “matičnega naroda” do nas Prekmurcev.

Za ponazoritev naj omenim le novico na Siolovih straneh z naslovom “Prekmurski Slovenci praznujejo združitev z matico”.

- prireditev bo pred gradom (mimogrede: grajsko poslopje z največ sobanami na Slovenskem) pri Gradu na Goričkem - na fotografiji pa je romanska rotunda, ki stoji v vasi Selo, na drugem koncu Goričkega.

- “….ki bo zbranim na prizorišču ponudil poetičen vtis o Goriškem  in Prekmurju”, pri čemer bi rad opozoril, da je Goriško na čisto drugem koncu Slovenije kot Goričko, ali še desetkrat bolj oddaljeno od Goričkega, kot Selo od Grada  …

Kot Prekmurec, Goričanec se čutim (znova) prizadetega in ponižanega. 

Pa čeprav:

- a ni majhen tisti, ki ne obvlada osnovnih pojmov, ali se od njih ne poduči, preden jih javno (in kot del svojega profesionalnega dela) obelodani

- a ni omejen tisti, ki se mu zdi dvesto kilometerska razdalja tako velika oddaljenost, kot da je to Bogu za hrbtom, nekje na koncu sveta in s tem opravičuje svojo nonšalantnost s “tak gor nekje”

- a naj se nad sabo zamislimo mi, ali tisti iz “ centralne matice”, ki tako podcenjevalno, neprofesionalno pišejo o nas 

Pa vseeno sem zadovoljen, da v članku ni zatajeno vsaj to, da so umetniška besedila, ki bodo interpretirana na slovesnosti, avtorska dela umetnikov, rojenih na Goričkem (Dušan Šarotar, Milan Vincetič, Ernest Ružič, Štefan Kardoš in Feri Lainšček).  (ker ponavadi so vsi naši umetniki, športniki …. najkasneje med študijem v Ljubljani ali Mariboru, razglašeni za občane teh mest).

In zato bom z veseljem in še večjim ponosom in tudi iz inata šel na proslavo.

Da pokažem, da sem pravi Prekmurec, Goričanec.

Da pokažem svojo pripadnost tudi svojemu “matičnemu” narodu.

Da se mu predstavimo.

Kot skromen prispevek k boljšemu poznavanju Goričkega pa predlagam tudi ogled mojega članka na tem blogu z naslovom GORIČKO V MOJEM SRCU.

Stopnja zadolženosti prebivalstva je vse večja in občutno narašča iz leta v leto. Ne le v slovenskem, ampak v svetovnem merilu.Na cesti je vse več prestižnih avtomobilov. Velika večina kupljena na leasing. In velika večina kupljenih vsaj razred ali dva višje od dejanskih zmožnosti in potreb. Že v osnovi. Da ne štejemo kasnejšega dražjega vzdrževanja in višje porabe. Vsak pač išče svoje zadovoljstvo, svoj imidž, svojo potešitev ega. Sedanjih ali mladostnih travm. Ker zdaj pa si lahko privoščim. Ja, z 10 ali 15 % pologom dejanske vrednosti in povprečno petletno vrvjo okrog vratu.Pa vseeno. Do tu vse lepo in prav. Saj smo v demokraciji, vsak ima svojo lastno svobodo odločanja (žal tudi prevzemanja odgovornosti).Me pa po drugi strani moti varčevanje na drugih, sicer manj (vsaj na videz) izpostavljenih, a morda še bolj pomembnih , področjih.  

Sam sem si dal urediti zobe. Zaenkrat četrtino najbolj propadle vitalno pomembne vsebine ustne votline. Pri svojem domačem, izbranem zobozdravniku. »Za malo premoženje«. In sem slišal komentarje, kako nespameten da sem. Da bi mi to storitev na sosednjem Madžarskem naredili za slabo polovico te cene …..Dragi moji, nič nimam proti madžarskim zobozdravnikom. K njim navsezadnje prihaja pol Evrope. So poceni.Ampak pri meni je prevladalo dejstvo, da gre za moje telo, za moje zdravje, za poseg v moja usta …. In za to nočem tvegati, pri tem nočem varčevati. Kdo mi lahko jamči, da je pol cenejša usluga ali pol cenejši material (ki ga bom imel vsak dan na jeziku) enako kvaliteten. Ob dejstvu, da madžarščine ne obvladam (žal), drugi jeziki pa bi bili  za oba tretji. 

V svoje zdravje (in izgled in večjo samozavest) sem investiral »malo premoženje«, čeprav »le« tam okoli vrednosti ddv-ja za nakup novega avtomobila »zgolj« srednjega cenovnega razreda. 

Od tega sta že dve dobri leti.In zakaj pišem o tem prav zdaj?Pišem na Madžarskem, na dopustu. V kraju,kamor vsako leto skočim na nekajdnevni oddih. Je le dobrih 100 km od mojega domovanja. Tako  priročen, kar domač. Tudi letos sem rezerviral apartma.In ob prihodu me je prijazna gospodinja pričakala že pri vhodu in mi začela razlagati, da je prišlo nekaj vmes. Ima tri apartmajske hiše, zasedeno vseh 60 ležišč. Naš apartma je sicer res rezerviran, a kaj naj stori. »Iz njega bi že včeraj morali neki Italijani, a je gospa po operaciji zoba v tako slabemstanju, da bo potrebna nova operacija. Pride pač skupek naključij, se zakomplicira – in kako naj jo vržem ven.«  Tega pa res ne zahtevam, se bomo vselili pač v bližini v »nadomestni« apartma, ki ga je vrla gospodinjaže rezervirala za nas.Navsezadnje zadoščenje vedno pride. Pa čeprav zaradi tega pišem iz druge ulice, kot sem predvideval. 

Lepa si,
ko tvoja koža se,
vajena mojih prstov
na novo seanso privaja.

Lepa si,
ko drget ti tvoje
nežno telo
z vulkansko močjo navdaja.

Lepa si,
ko ob šepetu
se strast sokov
in bolečine z nebom spaja.

Lepa si
ko te opazujem
v vseh fazah
božanske radosti.

Lepa si,
ko začutim,
da tudi sam še nisem
tako daleč od mladosti.

Lepa si,
ko s kančkom
očesa vidim
dve izmučeni silhueti.

Lepa si,
ko se umirjava
s pravkar prejeto dozo
za ostati skupaj, uspeti.

A najlepša si,
ko vstajaš
in z na novo rojenimi gibi
spet pet za pedjo
svoje telo z obleko obdajaš.

Evropsko nogometno prvenstvo se preveša v zadnjo, odločilno fazo.

Spominjam se tednov, ko smo na taistem tekmovanju imeli tudi svojo reprezentanco.

Med šestnajstimi reprezentanti je bilo 14 -ićev, 1 Nemec in 1 Čeh.

Magična kombinacija slovenske nogometne pravljice.

Včeraj sem zavestno preskočil prenos prvega polčasa zadnje tekme četrtfinala evropskega nogometnega prvenstva. Pa so menda Španci in Italijani tako hranili moči in naboje za drugi polčas (in jih niso uporabili niti takrat). Bolj me je namreč zanimala finalna oddaja Zvezde pojejo.

Bila je referendumska nedelja,  z rekordno slabo udeležbo. Kjer cerkveni lobi ni videl posebnih interesov in ni pognal svojega uveljavljenega mehanizma. A je le-ta deloval v že omenjeni finalni oddaji. Evidentno je bilo namreč, kdo je najslabši pevec med šesterico finalistov (trije profesionalci in trije priložnostni - naključni pevci - a t.i. slovenske zvezde) - najslabšega scenskega nastopa mu ni zameriti, zaradi narave njegovega poklica.

In vendar - zmagal je premočno. S svojo živahno sopevko je prejel toliko glasov kot ostala para skupaj.

Še en finale se je končal - še eno slovensko telefonsko glasovanje. Še en izid je bil znan vnaprej.

Svetla točka oddaje so vsekakor Mali ekrani, bend, ki je znal izvabiti v živo tako široko paleto različnih evergreenov v novih, prirejenih priredbah. In pa seveda nenadkriljivi (so)voditelj Peter Poles. Mož improvizacije, trenutka - a temeljito pripravljen, pa še vedno nagajivo sproščen. In aktualen. Z zadnjim stavkom pred poletno pavzo morda še preveč. Zasebno aktualen.

Peter, le redki (oz. redke) bodo lahko to poletje LEPO DOJILE. Tvoja izvoljenka pač. 

Kakor žarek sončni  zjutraj
pride samoumevno v moj svet,

tako se srečen znova spomnim,
zakaj sem tukaj, kam spet grem.

Višja sila, ti nebeška, me nahraniš,
angelsko podporo daš,

da izpolnim svoje cilje,
da sem zemeljski poet.

In po smrti spet se vrnem,
obračunam, vpet v svež klepet,

tam so moje sestre zbrane,
budno spremljajo me že,

da k njim se vrnem,
radostno se vesele.

Krog se spaja,
raste, širi in razvija

vedno znova, ko se vračam,
čaka višja energija.

Ne boste verjeli, kaj počnem zdaj.
Kaznivo dejanje.
Pa kaj, mi pač paše, vzbuja nostalgijo. O starih, mladostnih časih. Bolj mirnih, sproščenih. In ko tudi to dejanje še ni imelo prizvoka kriminala, kaznivosti.
O tem sem razmišljal že nekaj časa, a danes sem si privoščil dokončen korak čez rob, korak, ki pomeni že kriminalno dejanje. Dejanje, ki ga bo težko prikriti, saj bodo sledi ostale v prostoru tudi še jutri.
Ampak sem v svoji hiši, v svoji pisarni, po delovnem času, sem ob svojih prijetnih svežih spominih.
Saj nisem kriminalec po duši in tudi to dejanje me le občasno privlači, a takrat strastno uživam ob njem, ob drobni začimbi prepovedi, ko sladko postane še slajše.
Ko so na delu vsi čuti - eni se prepuščajo užitku, drugi so na preži. Ko uživaš in se hkrati bojiš. Ko se predajaš in hkrati obsojaš.Ko ne veš več, a je to sploh prav.
Ampak kljub vsem pomislekom - ta večer je dozorel trenutek, ko sem prestopil prag, stopil iz krdela ubogljivcev na stran prestopnikov.In če me ne zalotijo, če me ne doleti kazen danes, si bodo sami krivi. Proizvedli bodo novega serijskega kriminalca. Ki bo ponavljal prestopna dejanja vse pogosteje, ki bo vedno bolj samozavesten, odločen in vedno bolj odvisen. Ki bo rabil ponavljanje kriminala za potrjevanje svojega ega, svoje moškosti, za zdravljenje vseh travm.
Minili sta dve uri od uradnega konca delovnega časa, jaz še vedno sedim v prostoru, na vratih katerega piše PISARNA in pravkar prižigam drugo cigareto.

Spoštovane slavljenke,

dovolite, da vam

ČESTITAM OB VAŠEM NAJLEPŠEM PRAZNIKU
DNEVU ŽENA,
kajti biti ženska je največji dar
in praznovati ta dan, največji praznik.

Spoštujem in cenim vašo moč, vztrajnost,vaše poslanstvo v mogočnem kozmosu energij.
Občudujem vaša čudežna prizadevanja in čutna razdajanja - ste seme in srž, gibalo napredka.

Vem, da vam je včasih težje, kot nam moškim,
kajti mi tudi v najbolj kritičnih trenutkih vemo, na koga se lahko obrnemo,
kje lahko najdemo oporo, kam naslonimo glavo, kje pričakujemo topel pogled in tolažečo srce.

Ste občudovanja in posnemanja vredna bitja - premalokrat se tega zavedamo in še manjkrat povemo to na glas.
Danes je priložnost - zato HVALA VAM.

Kako kalupovsko, breizdejno deluje mašinerija razvedrilnega programa nacionalne televizije, nam pričajo najnovejši “dosežki” v oddaji Na zdravje.
Uvedli so humoristične vložke - Strašna Jožeta. Duet, katerega polovico sestavlja redaktor oddaje Jože Kranjc.
In ta strašna nas hočeta strašno nasmejati s prežvečenimi in zguljenimi forami, ki sem jih že jaz potegnil iz naftalina, ko sem hotel biti duhovit ob rojstvu svoje zdaj že polnoletne hčere.
Pri vsem je smešno in “izvirno” le to, vsebina vicev prav gotovo ne.
In kot naročnika me zanima, če prejema Jože Kranjc za svoj profesionalni in prostočasni prispevek v oddaji dvojno plačilo (plačo in honorar).