OKČERS

Moj novi blog.siol.net blog

Klic vpijočega v puščavi

Če sem že kar nekaj časa pod hudim pritiskom in po že običajnih 12 – 14 urnih delovnikih,

porabim zdaj še kakšno (predvsem zgodnje jutranjo uro, tam od četrte do sedme) uro več za

analize, tuhtanje, predvidevanje in imam občutek, da se krog vse bolj oži in vse več mostov

ruši…..

- težave zaradi težav dobaviteljev – banalen a tipičen primer: počeno steklo na tovornjaku,

na zavarovalnici pridobimo naročilnico za menjavo, tam nam določijo dobavitelja in

izvajalca – ko se pojavimo pri njem pa nam reče – mi bi vam to že uredili, a smo pri večini

dobaviteljev blokirani, blago dobimo le po plačanem predračunu – to vaše steklo pa nam bo

vaša zavarovalnica plačala v 30 dneh po končanem delu…..če nam vi plačate vnaprej, bomo

lahko nabavili steklo in potem vi refundirajte v 30 dneh pri zavarovalnici…..

- likvidacije banke – navidez ukrep na makro nivoju, ki pa vsak dan prinaša s sabo nove in

nove probleme nam nič krivim komitentom. Praktično vsak dan se pojavi kakšna nova cvetka,

ki zaradi tega še bolj zagreni vsakdan

- banke, ki pa še “normalno” poslujejo, pa pričakujejo ali celo zahtevajo predčasna

vračila izposojenih in investiranih sredstev – zadnjič sem zasledil podatek, da so letos iz

gospodarstva “potegnile” že 1,4 vmilijarde sredstev… in to iz hirajočega gospodarstva, ki

ravno zdaj potrebuje sredstva za zagon, preživetje. Ker vsakodnevno hlastajoča za kapljico

kisika ne služijo nikomur, še najmanj banki in državi

- vse večjega nezaupanja tujih partnerjev do naše države (naši tuji dobavitelji zahtevajo od

nas dodatna zavarovanja, ker se v Sloveniji- po njihovih “zaupnih” podatkih, priporočilih

njihovih gospodarskih predstavništev in objav v medijih – vse ruši, bančni sistem sesuva…..).

Kje so časi, ko smo Slovenci veljali za vzor Evropi. Prej omenjeni dopis sem dobil, z žalostjo

moram napisati, iz Madžarske….

Koliko energije gre v prazno, za neproduktivne stvari…..

Ma pustite nam vsi skupaj dihati, normalno poslovati. Že itak se peto leto prebijamo skozi

vse slabše pogoje, nižjo kupno moč….pa smo še vseeno deležni le novih in novih negativnih

presenečenj….

Čeprav sem še v pisarni in je glava težka od vsega naštetega, bi rad delovni dan končal z

vzpodbudnimi mislimi:

- danes mi je potnica, ki odhaja v pokoj dejala, da je moja firma svetel vzor, da se da in da

smo eni redkih, ki tudi v teh časih rastemo, razvijamo nove programe….

- dobil sem dopis poslovnega partnerja, ki se je začel

“Za vas, izbrane podjetnike, ki z dobrim poslovanjem dokazujete, da znate sprejemati

prave odločitve,…..”

pa ne gre za kakšen reklamni letak s propagandnim trikom laskanja, ampak za resnega

poslovnega partnerja, ki nas res dobro pozna…

- in ne nazadnje, za jutri imam spet vabilo na razglasitev dravsko-pomurske gazele , mislim da

že desetič zapored.

Lepo je videti, če te nekdo opazi, pohvali….

Vsaj za trenutek spomni, da je verjetno mnogim podjetjem še slabše.

A jaz še zdaleč nisem zadovoljen, nasprotno, bojim se za prihodnost, socialno varnost.

Predvsem svojo in zaposlenih, do katerih čutim veliko odgovornost. In pa v končni fazi za vso

gospodarstvo in državo.

Definitivno smo na napačni poti…..

  • Share/Bookmark

Jelko ni tako velik

Zaključek novoletne turneje….pravkar “vrhunski” komentar strokovnega komentatorja na TV, Jelka Grosa.
“…no ne gre za anekdoto, gre kar za resnično zgodbo….”
Verjetno je res vrhunski strokovnjak, a ob njegovih komentarjih mi pada zbranost ob spremljanju tekem.
Tudi njegova slovenščina na “vrhunskem” nivoju. Npr, “nam reku”….. Ne vem kako je lahko nekdo na slovenski nacionalni televiziji plačan za tako slabo rabo slovenskega jezika.

  • Share/Bookmark

INVENTURA 2012 II.

Verjamem, da je prišel čas sprememb. Sem aktivni člen te evolucije, podpiram jo in skušam dodati svoj doprinos k spremembam.
Vse večji del sveta živi v negotovosti, tudi tako imenovanega »razvitega«. Globalno kolesje melje pod sabo vse. Koncentrira se moč in temu je treba narediti konec. 1 % prebivalstva postaja iz leta v leto superiornejši, bogatejši, nadvladni.
Na svetu je ista, če že ne vedno večja količina denarja, bogastva, a kljub temu se vsak dan kakšen odstotek zemljanov več pomika proti ali čez mejo še sprejemljivega življenja.
Obstajajo študije in konkretni predlogi za alternativo sedanjemu stanju, tudi mnogi svetli vzori, ki temeljijo na vrednotah vzajemnosti, medsebojnega sodelovanja, spoštovanja, skrbi za skupno blaginjo (osebno podpiram španski model korporacije Mondragon).

Do sedanjega stanja, finančnega in gospodarskega kolapsa, predvsem pa do krize vrednot ni prišlo čez noč in niso je povzročili majhni igralci (obrtniki, podjetniki, delavske množice….), a prav ti sloji naj bi najbolj plačevali ceno in z brušenjem svojih členkov do krvi dvignili splošno gospodarsko stanje na prvotni nivo.
A to je obrnjena računica. Račun ni izstavljen na pravega naročnika.
Tudi v teh časih se (spet na račun malih, preko nemogočih varčevanj) preliva vsa smetana v tisti odstotek, ki odloča – tokrat še bolj vodi igro, z injekcijami »rešuje«, dejansko pa še bolj izkorišča situacijo.

  • Share/Bookmark

INVENTURA 2012 I.

Verjamem v ljudi. Še vedno. Čeprav sem doživel nešteta razočaranja, bil nemalokrat izigran, še vedno ne razumem, da je lahko v človeški naravi tako zelo prevladuje zloba, pokvarjenost, nevoščljivost ali pa se čisto preprosto razrašča ego.

Skušam delovati analitično in vizionarsko in vesel sem, ko vidim pozitiven odziv, tako v rezultatih, kot v odnosih. A hkrati neizmerno žalosten in razočaran, ko naletim na neodobravanje, odpor, upor. In to pri ljudeh, ki imajo najmanj razloga za to, da ne bi verjeli, sprejeli, sledili, zaupali. Ljudje, ki so bili deležni (po)moči, ko so je bili potrebni, zaupanja, ko so se razvijali in potuhe, ko so grešili, so vzporedno razvijali čisto svojo pot vrednot in odnosov, se razvili v največje ideološke nasprotnike in upornike časa, ki se ne zavedajo negotovosti trga in usodnega trenutka.
Ljudje, ki so najbližje žarišču in bi morali biti temeljne oporne točke, zgled in gibalna sila.

Leto se končuje in res je bilo prelomno. Pokazalo je pravo sliko in nastavilo ogledalo odnosov. Razredčila, več kot prepolovila, se je množica privržencev, prijateljev, zaveznikov, podobno mislečih – a se je hkrati z osipom številčnosti zgostila kaša misli in omedila skleda idej prihodnosti. Žal ne za tiste, ki ne morejo slediti toku reke in bodo krneli na obrežju vse hitrejše reke razvoja.
Morda pa vstopijo v hitrejši, donosnejši, udobnejši čoln…..in mi po(do)kažejo….
vsem in vso srečo nesebično želim, …

  • Share/Bookmark

Nesmrtni dobrotnik iz Myre

6. decembra goduje sv. Miklavž oz. sveti Nikolaj, škof in svetnik, ki ima med ljudmi zaradi svoje čudo- in dobrodelnosti poseben status.
O življenju tega svetnika obstajajo mnoge legende, od tega da je vso premoženje, ki ga je podedoval razdelil med reveže, se vseskozi zavzemal za uboge, do zgodb o številnih čudežnih odrešitvah od mrtvih.
Rodil se je okrog leta 280 v Patari v Likiji (sedanja Turčija), kjer si še zdaj lahko ogledamo ruševine tega antičnega mesta.
a href=”http://ramalak.blog.siol.net/?attachment_id=212″ rel=”attachment wp-att-212″>

Antična Patara
Nedaleč od ruševin pa se rasteza magična, za mnoge celo edinstvena in najlepša plaža na planetu, Patara, ki ne navdušuje le s svojo lepoto, ampak očara tudi z neokrnjenostjo in nepozidanostjo, ki so jo uspeli ohraniti (kot večji del čudovite Likije) kljub pritisku množičnega turizma, in izžareva prav zaradi tega posebne čare.

Dostop do plaže
Služboval in tudi umrl je v kraju Myra, kjer je bil v cerkvi, ki nosi njegovo ime tudi pokopan v sarkofagu, a so leta 1087 njegove posmrtne ostanke ukradli in prepeljali v italijanski Bari, kjer so še zdaj na ogled v baziliki, ki je bila zgrajena v ta namen.

Myra je poleg cerkve sv. Nikolaja znana tudi po dobro ohranjenih skalnih grobovih

Sodobna slika kraja pa ponuja tudi nepregledno množico rastlinjakov, ki se kar dotikajo zgodovinskih razvalin in v katerih domačini gojijo zelenjavo (predvsem paradižnik) in tako izkoriščajo ugodno podnebje.

V Sloveniji je temu svetniku posvečeno kar okrog 200 cerkva (tudi stolna cerkev v M. Soboti), posebej pa se ga na predvečer praznika veselijo »pridni« otroci, ki jih še dandanes obišče s svojo pregovorno dobrodelnostjo in hkrati preveri njihovo vestnost in pripravljenost na prihajajoči adventni čas.
Nekoliko starejši pa ta dan poleg misli na svetnika, ki napoveduje tudi praznično decembrsko dogajanje (za ene bolj duhovno, za druge zgolj materialno), obogatijo in popestrijo z obiskom Miklavževega sejma.

To, da slavimo Slovenci svoj kulturni praznik na dan smrti našega največjega pesnika, ni unikum. Tudi pri svetem Nikolaju se 6. decembra spominjamo njegove smrti (leta 345).

  • Share/Bookmark

Rezultat movembra

November se je poslovil in tu je rezultat MOVEMBRA. Seveda samo zunanji. Glavni namen pa je globji.
Prvič od 18. leta starosti en mesec nisem uporabljal ostrih rezil na svojem obrazu…
Mesec je bil kar pester. Bilo je tudi srbeče, pa moteče (ko so dlake silile čez ustnice), ampak posebna izkušnja, ki pa se verjetno ne bo ponovila vsaj za 11 mesecev….

Ker me estetsko dejanje ni prepričalo, bom počakal spet na globji pomen.
Od 1. decembra sem spet (bolj ali manj) gladek pod nosom….

  • Share/Bookmark

MARTINOVANJE NEKOLIKO DRUGAČE

Martinovo soboto so veličastno in svojstveno obeležili tudi v Trdkovi, z originalnim družabnim srečanjem Pozdrav jeseni. V dvorani vaško gasilskega doma so se zbrali malodane vsi vaščani in tudi nekaj obiskovalcev iz sosednjih vasi.
V okviru razširjenega martinovanja so, poleg tradicionalnega krsta mošta, pripravili tudi razstavo domačih likerjev (nabralo se jih je čez 30 različnih vrst) in pa kulinarično razstavo.
Gospodinje, snahe, zeti….so se potrudili in pripravili širok izbor predjedi (kanapeji s šunko, škampi, španska mini pita, makaronova solata…. ), enolončnic (pasulj, bograč, gobova mlečna juha, segedin…), glavnih jedi (med katerimi seveda terminu primerno nista manjkali niti raca in gos) in pa tudi sladic (razne pogače, biskviti, prekmurska gibanica, polnjeno pečeno jabolko v testu….).
Po razstavi je seveda sledila poskušnja, ki se je razvila v pravo pojedino pozno v noč.
Skratka, prijetno druženje vaščanov – brez nepotrebnih pompoznih najav in iskanja čim večjega komercialnega izplena.
In morda je prav zato prav, da se glas o tako redkih pristnih in nekomercialnih druženjih v teh časih pokaže tudi širši javnosti.
V ne tako davnih časih so pastirji na pašo prinesli vsak svojo malico, jo »razstavili« in potem skupno pojedli. Ne nazadnje je tudi prekmurski bograč nastal tako, da so vaščani prinesli različne stvari od doma in skuhali enotno enolončnico (zato je za tradicionalni bograč značilna pestra izbira različnih vrst mesa…).
In sodobno različico smo v organizaciji domačega gasilskega in kulturnega društva doživeli prejšnjo soboto domačini v Trdkovi – jedi so bile sicer pripravljene doma, a po razstavi skupno zaužite v dvorani.

  • Share/Bookmark

Le padci nas krepe

Kolikokrat obupamo, se v strahu bojimo pristopiti h kakšnemu projektu ali sploh enostavno ne upamo vprašati, da ne bi izpadli neumni in raje molčimo, kot bi se po eni strani izpostavljali, po drugi pa rasli, bogatili.
Ampak prav porazi so tako kot pozitivna trema tista sol, ki nas žene naprej. Številni izumitelji, znanstveniki, geniji so šele po 1000 neuspehih prišli do rezultata. Njihovo razmerje med porazi in zmago je torej 1000 : 1, pa vseeno so postali nesmrtni, pomembno prispevali k razvoju človeštva, pripomogli k napredku in rasti na številnih modificiranih področjih. En izum namreč ne pomeni le ene izboljšave, ampak potegne za sabo plaz izboljšav neslutenih razsežnosti.
Včasih slišimo o sebi kakšno negativno mnenje, kritiko, tako za hrbtom, morda zgolj opravljanje slabo želečih, škodoželjcev, ali pa prispe do našega ušesa kvantaško opravljanje brez globje vsebine – a pusti na nas globoko sled. Kar slišimo iz druge roke, ponavadi ni namenjeno našim ušesom in bi bilo zdravo, če ne bi slišali. Ljudje o nas v naši nenavzočnosti ponavadi govorijo manj pazljivo, nekaj doda prinašalec sporočila in do nas lahko prispe pravi cunami in v nas sproži negativna čustva, gnev, slo po maščevanju, razočaranost…..same stvari, ki nas zavirajo in nam jih je nekdo hote vešče podtaknil, da bi nas zavrl, potlačil, ranil – ali pa se je to zgodilo nenamenoma z nizom naključij.
Ampak zakaj smo tako občutljivi na poraze, govorice, mnenje drugih!
Zakaj iz teh slabšalnih stvari ne znamo mirno potegniti zaključkov ter novih znanj in moči za nadaljnje korake.
Nekoč je Vlade Divac izjavil, da je njegov brat akademsko izobražen človek, a ga ne pozna nihče. Njega pozna kljub samo osnovni izobrazbi ves svet.
Govorijo o njegovih dosežkih, se radujejo njegovim rezultatom, a hkrati pišejo tudi o negativnih stvareh iz njegovega življenja. Človek bi se lahko sekiral, požrl, začel tožbe….
A dandanes je to cena uspeha. Uspeh je če se o tebi piše – tudi če v negativnem smislu si medijska zvezda, in. In tudi pisanja o uspešnih postanejo dolgočasna.
In takrat se pojavi dvoje:
- prvič, vsi smo pod kožo krvavi in vsak ima na vesti ali v preteklosti kakšne stvari in situacije, ki so obče gledano negativne
- mediji za ekskluzivnost novic, povečanje naklad…. lansirajo na pol izmišljene ali prirejene zgodbe
dejstvo je, da je pisanje o negativnem mnogo bolj brano in pričakovano pri bralstvu.
Vsi se nekako lažje identificirajo z zvezdniki ali vsaj tolažijo za svoje debakle, če slišijo da imajo tudi zvezdniki čisto preproste potrebe, pregrehe….

Ameriškega velezvezdnika iz NBA košarke Michaela Jordana pozna in čisla ves svet kot najboljšega košarkarja vseh časov.
A morda veste, da je v karieri zgrešil 9000 metov, doživel čez 300 porazov, kar 26 krat zgrešil odločilni met, ki bi lahko njegovi ekipi prinesel zmago.

Pa vseeno je največji. Ker je poizkušal, vztrajal – se ne zaprl vase ob neuspehih ali podvomil, ampak vztrajal in postal nesmrtna karizma. Povprečen igralec v svoji karieri sploh nima priložnosti izvesti odločilni zadnji met na tekmi, ki pomeni zmago ali poraz. Kaj šele igralec, ki je zgrešil 10, 20, 26 takih metov (seveda jih je tudi še enkrat toliko zadel in prinesel zmago).
Primerjajmo te odločilne mete v svoje življenjske situacije. Smo sposobni nadaljevati isto igro po 3, 4 ,5,…26 zgrešenih odločitvah?

  • Share/Bookmark

JEZA NA BALKONU

Kaj smo za vraga res tako majhni in maloštevilni in za povrh se še takoj, ko prestopimo mejo prelevimo v tujca, uporabljamo vse jezike, razen svojega materinega in tako ne pokažemo svoje prave identitete.
V sosednjih državah nad hoteli visijo vsemogoče zastave, le slovensko je treba iskati z mikroskopom.
Če nas je sram biti Slovenec, ne smemo biti jezni, če nas ne prepoznajo, posebej izpostavijo.

  • Share/Bookmark

MANJ JE VEČ, BOLJE

Po bolj turbolentnem prejšnji teden (organizacija in izvedba množične promocijske rekreativne prireditve), je za mano spet standardno nedeljsko jutro. Vstajanje nekoliko kasneje kot med tednom, okrog devetih, potem obvezno Sobotna priloga Dela – priloga, ki me vedno znova navduši in si jo lahko privoščim zaradi dolžine člankov v nedeljskem dopoldanskem ritualu.

Danes zunaj, na vrtu, v prijetnem sončku nadpovprečno toplega septembra. Kar nekako ne morem verjeti, da bi se to lepo dopoldne že proti večeru lahko sprevrglo v pravo pustošenje, ki ga napovedujejo ob silnih vsaj dvodnevnih  padavinah na našem območju.

Ampak treba je verjeti, se pripraviti. Včeraj sem preveril odtoke, na novo izkopal jarek ….

Kot ni prijetno razumeti napovedi, da je vse bližje nova finančna in gospodarska kriza. Smo mar generacija, ki mora dati skozi vse mogoče stresne situacije, najhujše v zgodovini človeštva. Pretresom kar ni videti konca in po logiki je lahko naslednja kriza le še hujša od sedanje, že vsaj iz dveh preprostih razlogov. V prejšnjo smo vsi skupaj vstopili z nekaj rezerve, iz katere smo črpali dodatno moč, zdaj pa smo vsi že na robu obupa zaradi dejstva, da agonije še ni konec, pa trka že nova, globlja, z bližjim žariščem in zato še bolj pogubnim scenarijem.

Na napovedane poplave sem začel pripravo takoj po napovedih. In čeprav naj bi se nad nas izlila sila narave, se je bojim manj (vsaj v tem primeru) kot sile, ki jo nad nas pošilja človeška nespamet, požrešnost in posledično pot v prepad.

Čaka me še nekaj obveznosti v pisarni, zato se počasi odpravljam z vrta. Ob poti imamo zasajeno vinsko trto, čeprav že nekaj let ne stiskamo mošta, okušamo domače kapljice. Brajde, ki bolj služijo senci. In ki nikoli niso bile škropljene, nikoli gnojene. Pač rastejo v svojem ritmu in so srečne in mi zadovoljni s senco, okrasom doma…..

In letos so se razbohotile z neverjetno lepimi in velikimi grozdi – kot da bi bile hvaležne, da jih čim bolj pustimo v miru v svoji naravni harmoniji.

Z veseljem si utrgam vsak dan grozd ali dva in tekne mi.  Kar bo ostalo bomo (kot vsako leto) ponudili pravim čarovnikom vina, da oberejo in vključijo v svoj pridelek.

Občudujem ta čudež narave. Da lahko bos stojim na travi, prsti iz katere je zrasla rastlina in si skoraj brez posredovanja človeške roke izborila svoje mesto pod soncem – in kako zelo tekne tak sad, ne le v ustih, je balzam od prsta na nogi do temena in še vsaj pol metra okrog silhuete telesa.

Ne posreduje mar človek prevečkrat v naravo s svojo požrešnostjo! Ko hoče izsiliti več in večje na račun »ekonomske opravičenosti», »nuje po preživetju človeštva«. V naravi je poskrbljeno za vse, s posredovanjem izsiljujemo prav to, kar nam sledi – naravne katastrofe in gospodarske in finančne krize!

  • Share/Bookmark