OKČERS

Po bolj turbolentnem prejšnji teden (organizacija in izvedba množične promocijske rekreativne prireditve), je za mano spet standardno nedeljsko jutro. Vstajanje nekoliko kasneje kot med tednom, okrog devetih, potem obvezno Sobotna priloga Dela – priloga, ki me vedno znova navduši in si jo lahko privoščim zaradi dolžine člankov v nedeljskem dopoldanskem ritualu.

Danes zunaj, na vrtu, v prijetnem sončku nadpovprečno toplega septembra. Kar nekako ne morem verjeti, da bi se to lepo dopoldne že proti večeru lahko sprevrglo v pravo pustošenje, ki ga napovedujejo ob silnih vsaj dvodnevnih  padavinah na našem območju.

Ampak treba je verjeti, se pripraviti. Včeraj sem preveril odtoke, na novo izkopal jarek ….

Kot ni prijetno razumeti napovedi, da je vse bližje nova finančna in gospodarska kriza. Smo mar generacija, ki mora dati skozi vse mogoče stresne situacije, najhujše v zgodovini človeštva. Pretresom kar ni videti konca in po logiki je lahko naslednja kriza le še hujša od sedanje, že vsaj iz dveh preprostih razlogov. V prejšnjo smo vsi skupaj vstopili z nekaj rezerve, iz katere smo črpali dodatno moč, zdaj pa smo vsi že na robu obupa zaradi dejstva, da agonije še ni konec, pa trka že nova, globlja, z bližjim žariščem in zato še bolj pogubnim scenarijem.

Na napovedane poplave sem začel pripravo takoj po napovedih. In čeprav naj bi se nad nas izlila sila narave, se je bojim manj (vsaj v tem primeru) kot sile, ki jo nad nas pošilja človeška nespamet, požrešnost in posledično pot v prepad.

Čaka me še nekaj obveznosti v pisarni, zato se počasi odpravljam z vrta. Ob poti imamo zasajeno vinsko trto, čeprav že nekaj let ne stiskamo mošta, okušamo domače kapljice. Brajde, ki bolj služijo senci. In ki nikoli niso bile škropljene, nikoli gnojene. Pač rastejo v svojem ritmu in so srečne in mi zadovoljni s senco, okrasom doma…..

In letos so se razbohotile z neverjetno lepimi in velikimi grozdi – kot da bi bile hvaležne, da jih čim bolj pustimo v miru v svoji naravni harmoniji.

Z veseljem si utrgam vsak dan grozd ali dva in tekne mi.  Kar bo ostalo bomo (kot vsako leto) ponudili pravim čarovnikom vina, da oberejo in vključijo v svoj pridelek.

Občudujem ta čudež narave. Da lahko bos stojim na travi, prsti iz katere je zrasla rastlina in si skoraj brez posredovanja človeške roke izborila svoje mesto pod soncem – in kako zelo tekne tak sad, ne le v ustih, je balzam od prsta na nogi do temena in še vsaj pol metra okrog silhuete telesa.

Ne posreduje mar človek prevečkrat v naravo s svojo požrešnostjo! Ko hoče izsiliti več in večje na račun »ekonomske opravičenosti», »nuje po preživetju človeštva«. V naravi je poskrbljeno za vse, s posredovanjem izsiljujemo prav to, kar nam sledi – naravne katastrofe in gospodarske in finančne krize!

Topli sončni dnevi kličejo na plano in ni lepšega kot fizična aktivnost v naravi. Včeraj sem prekolesaril 40 km, za danes pa imel v planu enkrat daljšo turo, a sem si zadnji trenutek premislil in se na pot odpravil z avtom in potem pešačil kar nekaj kilometrov. Zelo uspešna kulisa za bistrenje duha, zorenje zamisli in umiritev kupa nadležne navlake v glavi.

Priznam, da sem vmes pomisli na klope, pa kače in podobne nevarnosti, ki pa so se mi k sreči izognile iz vidnega ali čutnega polja. Sem pa pri koncu poti doživel zares neprijetno izkušnjo, pravo nočno moro kolesarjev in pohodnikov. Iznenada so me izza odprtega vhoda neke hiše napadli trije psi. Renčaje so se zapodili proti meni in največji med njimi je z odprtim gobcem premeril obseg mojega stegna. Začutil sem bolečino in pomislil, kaj bo naslednji cilj. Roki sem nagonsko dal na hrbet in nepremično stal in v mislih začel ponavljati – “ne bojim se vas”. A pogledati jih nisem upal, bili so tako blizu, da sem slišal njihov izdih in tako glasni, da so z zobmi rezali zrak med nami. Ko sem poškilil proti bolečemu stegnu sem videl, da so hlače (na srečo dolge) cele, a jih je popačila izboklina, ki me je spominjala na mini kranjsko klobaso, ki jo v hotelih ponudijo za zajtrk.

Renčanje se je kar nadaljevalo in od nikjer nobene žive duše na dveh nogah. Pomislil sem, da bom tako stal do večera, samo da ohranim to minimalno pat pozicijo. Bil sem priseben, vse bolj miren, čeprav je polt po telesu kar lila od pričakovanja izida.

Potem sem se spomnil na “zdravilo” Shirley in v mislih začel polniti veliko rdeče srce z mirom, ljubeznijo, dobroto…. Če ne bi videl, ne bi verjel. Renčanje je postajalo vse bolj otožno, manjša dva sta se kar umaknila, največji pes pa je vztrajal še kakšnih pet minut, renčal vse bolj zamolklo, že tako brez kazanja zob in se nazadnje tudi on umaknil. Opazoval sem še nekaj minut – s premikanjem ne bi rad izzval še enega napada z zaletom – in se končno odločil za počasne korake v smeri od koder sem prišel, čeprav je bila to do avta daljša pot.

Hvaležen sem, da nisem bil na kolesu, ker takrat bi težje ustavil svoje gibanje in tako izzval hujši napad, zagotovo pa ne bi na makadamu in še rahlo navkreber razvil hitrost čez 40 km/h, da bi se jih znebil.

Lepo je biti v naravi, peš ali s kolesom, lepo poslušati ves ta utrip favne in flore, a kaj ko je del njiju lahko tudi tako krut – tudi v naravi vladajo zakoni in pravila (predvsem branjenja teritorija in preživetja).

Veliki športni dogodki  v sodobnem času prinašajo s sabo tudi prave migracije privržencev, turistov-navijačev, ki sledijo svojim elitnim predstavnikom domače nacije  v podporo.

Podobno je na pravkar potekajočem prvenstvu skupine A v hokeju na ledu, ki poteka na Slovaškem. V Bratislavi in Košicah smo lahko priča pravemu evropskemu kolažu , prepletanju vzhoda in zahoda, severa in juga (no ja, juga v hokeju malo manj).

Ulice so polne navijačev, ki že od daleč s svojo opravo očitno izkazujejo nacionalno pripadnost, prireditelji na vsakem koraku tržijo lepote svoje dežele na tak in drugačen način.

Šport je dandanes vsekakor mnogo več kot le šport.

In vsaka država udeleženka skuša ta pisani cvet izkoristiti tudi za svojo večjo promocijo, prepoznavnost.

Na prvenstvu na Slovaškem so domačini vsem udeleženkam omogočili prepoznavnost skozi like hokejistov. Na spodnjih slikah po moje brez težav prepoznate udeležence prvenstva tudi, če se za hokej ali šport na splošno ne zanimate.

Vse drugače pa je s slovenskim hokejistom. Če je kdo dovolj pameten naj mi razloži, kaj ima skupnega omenjena skulptura (avtorja Andraža Sedmaka) s Slovenijo, z njenimi prepoznavnimi ali državotvornimi simboli. (ob tem zanemarimo dejstvo, da je slovenski hokejist oddaljen najbolj daleč od mestnega vrveža oz. hokejskega dogajanja, ob obalo Donave).

Če na takem svetovnem in medijsko odlično podprtem dogodku ne znamo izkoristiti  priložnosti za dostojno predstavitev, potem se ne smemo čuditi, da nas nikjer na svetu ne poznajo ali nas zamenjujejo.

Celo na Slovaškem so nas ob akreditaciji na recepciji hotela čakale rezervacije, na katerih so bili pravilno izpolnjeni vsi naši podatki, pod rubriko države oz nacionalnosti gosta pa je pisalo Slovakia – Slovakische Republik.

Ni lahko biti Slovenec! In to ob dejstvu, da je bil nekje v Sloveniji proračun za promocijo države na tem prvenstvu prav gotovo krepko izkoriščen  -  na žalost na obup in gnev vseh, ki smo se imeli priložnost soočiti s končno podobo.

In še epilog vsega – takšen so panoji Hrvaške po celem mestu. Države, ki ni udeleženka svetovnega prvenstva, a se zaveda, da se na tej lokaciji srečuje pol Evrope, od mogočnih Rusije, Nemčije, do uživaške Norveške, Latvije….. vsi potencialni gostje na njihovi obali ….

Sicer mi je trener nogometašev Reala iz Madrida totalni nastopač, blefer, šminker, tako kot tudi njegov glavni zvezdnik. Ampak današnja njegova izjava se mi že nekaj časa mota po glavi. Občasno živim z njo zadnje mesece.

Tudi sam sem prevečkrat razočaran nad pokvarjenostjo in zahrbtnostjo ljudi, nad svetom brez morale in ljudmi brez obraza. In sem se že bal, da je z mano kaj narobe, a zdaj vem, da ni – ker če najbolj cenjeni in najdražji trener na svetu izjavi moja občutenja, potem z mano ne more biti kaj hudega narobe.

Sva že dva – in to ne kdorkoli, pomislite samo kakšna je najina skupna mesečna plača….

Ampak potem sem dobil današnje angelsko sporočilo:

… samo BODI: “Pojdi dalje in bodi iskren do sebe, upaj si biti drugačen, delati napake. Ustvarjaj, saj v stvarjenju obstojaš v svetu, polnem sanj, ki kipijo iz tvojega srca, v edinosti, ljubezni in sovraštvu, čudenju in grozi, nežnosti in bolečini, veselju in svetlobi.«

In sem dobil nov zagon.

Ker sem iskren in hkrati zahteven do sebe. In hočem vsem dobro, predvsem pa hočem biti za vse dober. Naivno, nemogoče. Lahko pljujem kri, a tudi bruham ogenj. In če sem zdaj v jarku, bom kmalu tudi jaz na široki cesti in nekatere stvari se na žalost/srečo ne pozabljajo..

V sebi čutim ogromno energijo in čeprav nemale ustaljene aktivnosti potekajo nemoteno in že zdaj pomenijo presežek za visoko povprečneže, iščem svoj prostor pod svodom v uresničitvi nadaljnjih ambicij, prvinskega poslanstva, ki vre in žge od prevretosti in sili skozi pokrov na plano.

In svet verjetno res ni tako pokvarjen, da bi se gnusil…..

Včasih je riba prišla na krožnik direktno s trnka.

Danes mesece potuje po morju, v trupu ladje, zamrznjena ….

iz Vietnama, Japonske , Kitajske na evropske krožnike.

In v pristanišču čudežno postane sveža riba, morska sodobna specialiteta…

Nelagoden je občutek spoznanja predolgega oklevanja, ko spoznaš, da se ideja, ki je dolgo rasla in se bogatila v tebi, pa se še vseeno zdela nekoliko prezelena za rojstvo, začne uresničevati v drugem gnezdu, tako blizu, da jo je nesmiselni gojiti naprej, ker dve stebli ne bi imeli dovolj rodovitne prsti.

Eni so ponosni na mehkega, drugi se hvalijo s trdim.

Jaz ga že od rojstva nimam v priimku,

po novem pa niti slepega v telesu.

Po odprtju meja in premaknitvi schengenske meje na zgolj spodnjo stranico slovenskega neenakokrakega pravokotnika smo si v svoji majhnosti oddahnili ob prostem pretoku znotraj evropske družine. Zadihali smo z bolj polnimi pljuči in se zadovoljno vozičkali mimo nekdanjih strah vzbujajočih stavb, ki so po vrsti padale kot domine in se umikale bolj svetlemu pogledu v novo Evropo.

Vse bolj so se, predvsem z vzhodne strani, najprej le v bližje kraje, potem vse globje in tudi že zgolj v tranzitu skozi našo deželico, valile kolone razno raznih kombijev, dostavnih vozil, prikolic…. Začela se je nenačrtovana, spontana velika akcija “očistimo Slovenijo”. Odsluženi stroji, bela tehnika, staro železo, nevozni avtomobili, azbestna kritina ….  vse kar smo zavrgli, nastavili ob cesti ali je zgolj zgledalo kot neuporabno je dobilo svojega novega začasnega lastnika. Super pravzaprav. Brezplačno komunalno podjetje! Z lahkoto se rešimo vsega, česar ne rabimo več – in za to sploh ne plačamo odvoza, nadomestila za obremnjevanje okolja, obdelavo in predelavo odpadkov…

Pravzaprav se ob svojih odpadkih počutimo dobro, humano - nekomu omogočamo preživetje, boljši standard. Da lahko prekrije svojo hiškoz našo odvrženo strupeno azbestno kritino, da lahko v svoj dom postavi za nas neuporaben kos pohištva, da lahko preživi svojo družino s prodajo starega železa, po možnosti še bolj cenjenega bakra, aluminija….

To pa je res življenje, prava Evropa. Kar samoumevno se nam je zazdelo, kako vse deluje po naravni logiki, hiearhiji. Naša dežela je postajala še lepša, še bolj čista, vse manj zasvinjana z odpadki, v pomladnih akcijah so prostovoljci nabrali manj navlake kot prejšnja leta….

Ampak žal v Evropi deluje tudi zakon trga. In tu nas vse bolj začne ovirati naša majhnost. Glas o novi deželi, o novi tržni niši je razširil vejo “zunanjih komunalcev”. Skrmoni Slovenci, kot pač smo, kar naenkrat ne moremo zadostiti temu povpraševanju. Enostavno proizvedemo premalo odpadkov, zavržemo premalo strojev, železa, akumulatorjev, pohištva ….. in ne moremo zadostiti potrebam rastočemu trgu komunalnih storitev, ki pa mora preživeti, ki se mora znajti, ki mora ohraniti svojo eksistenco….

In se zgodi, da je zjutraj sosedova hiša brez bakrenih žlebov, naselje brez kanalizacijskih litoželeznih jaškov in tisto kar je mene osebno najbolj vzpodbudilo k pisanju tega bloga – včeraj zjutraj mi je eden mojih pridnih šoferjev prišel povedat, da na naši parkirani tovorni prikolici ni več aluminijastih stranic……

Meja ni več, začela se je brezmejna preobrazba poklicev (poglej naslov). In čeprav meja ni – meja nekje mora biti…..

Danes se začne ples, tekmovalni cirkus in nasploh naj dogodek leta. Svetovno prvenstvo v nogometu, najbolj razširjenem športu na svetu, ki se igra na vseh koncih sveta in kvalitetna razlika med posameznimi področji je vse manjša. Nogomet je prava industrija, biznis neslutenih razsežnosti, ki ga je na nižjih instancah sicer tudi zajel val recesije (manjši proračuni, plačilne težave ali celo bankroti klubov…), a v svoji špici (liga prvakov, reprezentance, krovna organizacija …) je to še vedno organizacija, kjer prihodki naraščajo in kroži vse več denarja.

Nogomet je postal globalna zdeva teritorialno in multinacionalka finančno. Zato me mogoče še bolj čudi izbira prireditelja letošnjega prvenstva. Je že res, da si v nedogled ne moreta podajati prvenstev najbolj razviti celini v tem oziru – Evropa in Južna Amerika. Strinjam se, da je po Aziji priložnost zaslužila tudi Afrika. Odločno pa se mi zdi sporna Južna Afrika. In to predvsem iz naslednjih razlogov:

- tekme svetovnega prvenstva se bodo igrale v koledarski zimi

- večina prizorišč je na visokih nadmorskih višinah – in da bo stvar še bolj zakomplicirana, ne vsa. Razpon višinskih razlik med posameznimi stadioni je rekordna

- država prirediteljica izstopa po zelo velikem razkoraku med revnim in bogatim prebivalstvom; hkrati pa je to dežela dragih turističnih destinacij – kar se bo posledično odrazilo na pol praznih stadionih

- Južna Afrika je dežela nasilja, ki meji že na kaotične razmere. Umori, ropi… so na vsakem metru, nekaj običajnega

- v državi prirediteljici svetovnega prvenstva umre vsak dan za posledicami nasilja 52 ljudi. To sta več kot dve kompletni reprezentanci (s po 23 igralci) ali več kot štiri enajsterice VSAK DAN. V času trajanja letošnjega največjega svetovnega dogodka bo umrlo nasilne smrti čez 1500 ljudi. Fascinantno katastrofalen statistični podatek!!!!!!!!

- mar ni nenavadno za 21. stoletje, da bodo področja navijačev in ekip ponekod ločena od običajnega okolja z visoko bodečo žico z električno napetostjo

Pa naj zaključim z dvema optimističnima:

- čeprav je že uvrstitev na svetovno prvenstvo za nas velik uspeh, upam na nadaljnji korak – uvrstitev v drugi krog tekmovanja (ali vsaj prvo zmago na svetovnih prvenstvih)

-  čeprav bo v državi še več ljudi kot ponavadi in s tem še večja verjetnost za razna kriminalna dejanja (ropi, uboji) iskreno upam, da bodo poostrene varnostne razmere pripomogle k umiritvi in zmanjšanju števila neprijetnih dogodkov. Čeprav se sliši cinično – vesel bi bil, če zaradi prvenstva preprečijo vsaj kakšen umor na dan in se številka spusti vsaj pod 50 (čeprav ljudje, to je še vedno ogromno, zdaleč preveč).

Ja, časi so čudni. Težki. Pravzaprav precej težji, kot si večina sploh zmore predstavljati. Vsak dan zazija med našimi poslovnimi partnerji kakšna nova luknja – informacija o težavah, stečaju…..In vsako jutro znova s strahom pričakujem novice o novem “kandidatu” in ocenjujem v kakšni meri bo to direktno prizadelo tudi naše poslovanje. Govorice o koncu krize so prazna propagandna in novinarska slama. Rezultati krize namreč šele zdaj kažejo svoje najostrejše zobe in v hudem boju bodo lahko obstali le najmočnejši, najprilagodljivejši in najhitreje odzivni.  Floskule o hitri in učinkoviti državni pomoči, o pravih in uspešnih ukrepih za pomoč podjetjem in zakezitev krize dajejo take plodove, kot je bilo seme. Kilavo. Bolj kot pesek v oči….

Le primer: lani februarja je vlada sprejela ukrep za hitrejše vračanje preveč plačanega vstopnega DDV ja (tudi zaradi investiranja). Iz roka 60 dni, naj bi se vračila iz državne malhe skrajšala na 21 dni. Ukrep je bil medijsko podprt kot eden temeljnih za hitrejši denarni tok, za vzpodbudo za vlaganja….  Nihče pa ni poudarjal drobnega tiska – ukrep je začel veljati z novim letom, torej 9 mesecev po sprejetju…..Ne vem, zakaj ga niso sprejeli (in se hvalili s svojo učinkovitostjo in hitrostjo) decembra in bi začel veljati naslednji mesec …. Očitno zavajanje javnosti, metanja peska v oči podjetnikom, prelaganje konkretne pomoči, čisto politično delovanje brez praktičnih učinkov.

<In podjetja tonejo vse globje. Finančna disciplina iz dneva v dan postaja le beseda v slovarju tujk iz davnine. Podjetja izumljajo inovativne rešitve za preživetje, s prelaganjem svojim bremen na bremena sotrpinov.

Včeraj sem prejel naslednji dopis:

“Spoštovani poslovni partner!

Obveščamo vas, da v skladu s poslovno politiko našega podjetja …… in anšega lastnika iz…..(tuja država) od 15. julija do 31. avgusta 2010 ne bomo izvajali plačil. Vse obveznosti, ki zapadejo v plačilo v tem času, bodo plačane po 1. septembru 2010.

Hvala za razumevanje in lepo pozdravljeni!”

Ohranjam dostojanstvo in poslovno etiko, zato izpuščam konkretne podatke iz dopisa.

Hkrati pa vedno znova tuhtam in iščem rešitve za čim bolj umirjeno plovbo po oceanu polnem nevarnih čeri. V takih časih so pravi kompas do otoka preživetja le previdnost in sveže nove ideje. Morda pa je to največja pridobitev krize – vzpodbujanje kreativnosti in vključitev petnih potencialov……